Kratek sprehod skozi zgodovino

Soteska Pasice in v njej skrita bolnišnica Franja sta me že kot otroka prevzeli s svojo divjino in iznajdljivostjo graditeljev. Ne spominjam se več, kdaj sem bil prvič tam. Vem le to, da sem se z nekakšnim strahom podal čez dobro zavarovane mostičke, ki vodijo vanjo. Soteska je vlažna. Od skal včasih kar curlja, tako da moker lesen mostiček res ni videti preveč varen. Kasneje je tisti prvi občutek minil, vrstili so se vsakoletni obiski, ki pa so z leti prenehali in soteska je zame skoraj utonila v pozabo, čeprav me je od nje ločilo le nekaj kilometrov poti. Nočem opravičevati svoje lenobe, vendar se je s sotesko, če pogledam malo v zgodovino, podobno že dogajalo. Bila je zelo znana, z navdušenjem sprejeta, zatem pa pozabljena in nato na novo odkrita. Morajo res stvari v pozabo, da jih tekom let znova odkrijemo?

Pasice so bile, kot zanimiva soteska, odkrite leta 1907, ko je cerkljanski domačin Peter Brelih prvič zalezel v te tesni (Brelih, 1956). Iskal je namreč gamsje poti z Velikega na Mali Njivč. Gamsi so se naselili na bližnji Cimprovki, Drnovi in obeh Njivčih ob gradnji železnice skozi Baško grapo. Divjad se je takrat vznemirila in se naselila v mirnejše predele. Peter Brelih je bil navdušen planinec in je hotel sotesko pobliže spoznati. Oglasil se je pri Kamlonarju, domačinu na južnem vznožju Malega Njivča. Ta mu je povedal, da v to tesen ne gre noben človek, ker ljudski glas trdi, da ima v njej hudič mlade. Vendar Brelih pravi, da Kamlonar le ni bil babjeveren človek, saj je v soteski imel kotel za žganjekuho in nastavljene pasti, namenjene gamsom, kar je bilo nezakonito. Kljub temu si je le pridobil njegovo zaupanje, saj mu je dal dolg smrekov stožer, s katerim si je lahko pomagal pri plezanju čez pragove in slapove. Po nekaj urah mu je uspelo priti ven na severni strani. To svoje odkritje je zaupal še svojim prijateljem planincem iz podružnice SPD v Cerknem. Naslednje leto, to je 23. avgusta 1908, je že bila otvoritev poti v Pasice. Večino dela je opravil Brelih sam. Skoraj vse poletje je vsekaval stopinje v živo skalo.

Soteska je do izbruha I. svetovne vojne živela kot pomembna točka za obiskovalce, tako domače kot tuje. Med prvo vojno in po njej pa je šla počasi v pozabo. Lesen mostič, ki je vodil vanjo, je kmalu razpadel. Janez Peternelj, po domače Podnjivčan, pripoveduje, da so pod Italijo le bližnji kmetje v njej še zmeraj kuhali žganje, ker je bilo to tudi takrat prepovedano. Vendar soteski le ni bila namenjena večna pozaba. Po kapitulaciji Italije in po močnih nemških ofenzivah na takratno osvobojeno ozemlje se je pokazala potreba po ustanovitvi primernih bolnišnic za ranjence. Ena med njimi je našla prostor ravno v tej soteski. Partizanskemu zdravniku dr. Viktorju Volčjaku je ta kraj pokazal Janez Peternelj. Kmalu so začeli s težavnim delom. Ves material je bilo potrebno znositi v sotesko na hrbtu po nevarni, nezavarovani poti. Vztrajnost in odločnost sta zmagali. Triindvajsetega decembra 1943 je bila prva baraka postavljena, tako da je prvih sedem ranjencev v njej dobilo varno zavetje. Drugega januarja 1944 je prišla v sotesko dr. Franja Bojc, ki je nato prevzela vodstvo, bolnišnica pa je po njej tudi dobila ime. Tukaj je počasi nastajalo pravo majhno naselje, ki je bilo iz dneva v dan bolje utrjeno in preskrbljeno, seveda za tedanje razmere. Imeli so celo svojo elektrarno, ki jim je v zimskih dneh dajala vsaj malo svetlobe v tej temačni tesni. Niso se izognili niti nemškim napadom. Kar dvakrat so jih Nemci napadli, vendar pa so sovražnika odbili in se kljub evakuaciji vseh ranjencev vrnili in v soteski ostali do petega maja 1945, ko so se preselili v osvobojeno Gorico. Dr. Franja v svoji kroniki piše, da so s težkim srcem odšli iz grape, ki jim je bila toliko časa varen dom. Po vojni se je prvim obiskovalcem raznih vojaških misij kmalu pridružilo precej obiskovalcev, iz leta v leto jih je bilo več. Franja je postala vedno bolj obiskana. Vanjo so prihajali domači in tuji turisti in si z zanimanjem ogledovali to bolnišnico muzej, ki jo skrbno upravlja Mestni muzej Idrija - muzej za Idrijsko in Cerkljansko.

Januarja 1989 se je v sotesko odtrgal velik del skalovja Velikega Njivča, ki je pod sabo pokopal dostop in nekaj barak. Grozilo je, da bo zadaj za njim ob nalivu nastalo jezero, ki bo vsaj začasno preplavilo ostali del barak. Spet so vse predmete odnesli iz soteske na varno, nato pa začeli odstranjevati plaz. Ko so odstranili velike količine peska in kamenja, so začeli obnovo in zavarovanje poti (Bevk, 2000). Bolnišnica, ki so jo so že poleti 1990 ponovno odprli za obiskovalce, je izgubila le nekaj prvotne temačnosti, saj vanjo sedaj posije nekoliko več sonca.
Pa bolnici še ni bilo prizanešeno. 18 septembra 2007 je odneslo 11 od 12 barak. Velik del inventarja je bil uničen. Ravno v tem letu pa je bila Franja vpisana na seznam evropske dediščine. Tudi po tej poplavi so Franjo obnovili in jo v letu 2010 ponovno odprli za javnost.

Danes se nam včasih že tako mudi, da za opazovanje narave skoraj nimamo časa. Ogledamo si le še tisto, na kar nas opozarjajo razni napisi. V naravi pa takih napisov ni. Treba jo je opazovati in odkrivati njene skrivnosti. Če želimo ob obisku "Franje" spoznati tudi rastlinstvo, je najbolje, da se ustavimo kar v Logu in se podamo do skrite bolnišnice peš.

Že na začetku med grmovjem ali ob robu poti opazimo veliko kobulnico, ki cveti od pozne pomladi do sredine poletja. Z lepim belim socvetjem zasluži ime veliki zali kobulček (Astrantia major). Značilno zanj je, da beli listi, ki obdajajo socvetje, niso venčni, ampak podporni listi, ki pa prevzamejo vlogo cvetnega odevala. Iz socvetja nastane navidezen cvet. Skupaj z njim raste še ena izmed visokih steblik - ozkočeladasta preobjeda (Aconitum lycoctonum subsp. vulparia), ki ima značilne somerne cvetove, to so cvetovi, ki jih lahko razdelimo na dva enaka dela. Julija in avgusta je ob poti vse polno cvetočih ciklam (Cyclamen purpurascens). Ciklame niso lepe le takrat, ko cvetijo in prijetno dehtijo, ampak še celo zimo, vse do pozne pomladi. Njihovi listi so eni bolj, drugi manj marmorirani, različnih oblik: srčasti ali ledvičasti, zaobljeni, nazobčani ali celo z valovitim robom, spodaj rdečevijolični, včasih bolj, drugič manj intenzivni. Površina je včasih svetleča s posebnim sijajem, drugič zopet brez sijaja. Pod listi bomo spomladi našli v obliki vzmeti zvit plodni pecelj z mnogosemensko glavico. Razpre se v začetku poletja. V njej so rjava drobna semena, iz katerih vzklijejo rastline z enim samim kličnim listom, čeprav ciklamo uvrščamo med dvokaličnice. Gre za tako imenovano nepravo enokaličnost (psevdomonokotilijo).

Grmovje ob poti sestavljata večinoma leska (Corylus avellana) in črni bezeg (Sambucus nigra), od dreves pa sta prisotna največ beli javor (Acer pseudoplatanus) in veliki jesen (Fraxinus excelsior), ki sta oba predstavnika združbe plemenitih listavcev (Aceri-Fraxinetum s. lat.). Do domačije pri Podnjivču nas pot vodi mimo travnikov, ki so večinoma vsi iz združbe visoke pahovke (Arrhenatheretum elatioris s. lat.). Zanjo je značilno, da uspeva na razmeroma vlažnih tleh in ob stalnem človekovem vplivu – gnojenju in košnji. Preden pridemo do nekdanjega mlina, se na desnem bregu potoka bujno razrašča črni teloh (Helleborus niger). Zacveti zelo zgodaj, prvi lahko že na začetku zime. Pod vznožjem Drnove ga je vsepovsod dovolj, medtem ko ga v sami soteski in na vznožju Njivčev ni. Ob potoku in kot tudi na nekoliko zamočvirjenih delih ob povirjih se pogosto pojavlja še ena predstavnica iz družine zlatičevk, to je kalužnica (Caltha palustris) z zlatorumenimi cvetovi, ki ravno tako že zelo zgodaj cveti. Obe omenjeni vrsti imata plodove mešičke, ki se odpirajo na trebušni strani. V njih že maja dozori seme. Med grmovjem ali ob robu poti nas že nekaj časa spremlja koprivi podobna rastlina, ki zacveti maja s škrlatnordečimi somernimi cvetovi. To je velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala), ki spada v rod mrtvih kopriv. Če se jo bomo dotaknili, nas ne bo spekla. Je ena izmed značilnic pri nas dokaj pogoste združbe velike mrtve koprive in bukve (Lamio orvalae-Fagetum), ki je tudi v tej okolici prisotna. Se pa zelo rada pojavlja ob poteh, kjer so tla nekoliko globlja in bogata z dušikom. Njej nekoliko podobna je lepljiva kadulja (Salvia glutinosa), ki jo pogosto srečamo ob poteh in grmovju pa tudi ob gozdnem robu. Cveti pozneje, šele od junija naprej, vse do septembra. Cvetovi so svetlorumeni z dvoustnatim vencem. Najlažje jo spoznamo po tem, da je zgornji del rastline lepljiv. Od kadulj sta tukaj prisotni še dve: travniška in vretenčasta (S. pratensis in S. verticilata), ki pa ju, prvo že maja in drugo junija, dobimo predvsem na travnikih. Tako mrtva kopriva kot kadulje spadajo v družino ustnatic (Lamiaceae).

Na križišču kolovozov raste goli brest (Ulmus glabra), ki ga najlaže prepoznamo po asimetričnosti listne ploskve. Kmalu nato sledi vrsta belih gabrov (Carpinus betulus), ki tukaj tvorijo plot. Gaber so večkrat uporabljali in sadili ob poteh, ali pa so celo že naravno rastoča drevesa ob robu travnikov na nekaj let obžagali, da ni vejevje vzelo preveč svetlobe travi. Pri domačiji zavijemo na desno in gremo pod južnim pobočjem Velikega Njivča (915 m) s pogledom na Mali Njivč (758 m) in vas Novake. V zidnih razpokah bomo tukaj, kot tudi še kasneje, opazili drobno rastlino z okroglimi, 3-5 krpatimi ledvičastimi listi in drobnimi svetlovijoličastimi cvetovi. To je zidni poponec (Cymbalaria muralis), ki ga namenoma predstavljam tukaj, saj bo ob naši poti še prisoten. Gre za staro okrasno rastlino, ki jo je razširjal človek, danes pa je že povsem podivjala. Njena naravna razširjenost je v severnem Sredozemlju, raste pa že po vsej Sloveniji kot tudi južni, srednji in zahodni Evropi.

Ko se kolovoz po deloma ravnem delu začne spuščati, se pred nami odpre s skalami nametan gruščnat svet. Spomladi je tu že zelo zgodaj vse polno pisane vilovine (Sesleria caerulea subsp. calcaria) z modro nadahnjenimi klaski, le nekoliko kasneje zacveti gorski šaš (Carex montana). Kmalu nato je v cvetu tripernata špajka (Valeriana tripteris), za njo navadna šparnica (Biscutella laevigata) in cipresasti mleček (Euphorbia cyparissias). Na nekoliko bolj zravnanih in pod gruščem vlažnih delih je vse polno navadnega lapuha (Tussilago farfara), ki je v tej okolici dokaj pogost, saj je mestoma tukaj svet zaradi številnih majhnih povirij precej vlažen. Cvetovi se razvijejo že zelo zgodaj, na steblih obdanih z luskolisti, medtem ko pravi listi pokukajo na plano kasneje. Lapuh je pogosta rastlina odprtih površin, kot so cestni robovi, nasipališča in tudi plazišča. Ker je njegov plod opremljen z letalno napravo, ki jo tvori kodeljica iz laskov, ga veter hitro lahko zanese na nove odprte površine, ki so pogosto rezultat človekovega delovanja. Je torej značilna pionirska vrsta. Poleti pa najdemo porovolistno škržolico (Hieracium porrifolium) z ozkočrtalastimi listi, jursko črnobino (Scrophularia juratensis) in avgusta še rušnato zvončico (Campanula cespitosa). Ko ob mostu zavijemo na levo, se priključimo poti, ki od parkirišča vodi v "Franjo". V zgodnji pomladi nas tukaj najprej razveselijo podlesna vetrnica (Anemone nemorosa), navadni jetrnik (Hepatica nobilis), blagodišeči teloh (Helleborus odorus), navadni pljučnik (Pulmonaria officinalis), spomladanska torilnica (Omphalodes verna) in tevje (Hacquetia epipactis). Zadnji dve vrsti spadata k ilirskemu flornemu elementu, to je vrstam, ki imajo svoj areal v dinarskih predelih, na severu pa segajo do alpskih predelov in zato obiskovalce, ki prihajajo s severne strani Karavank, kar presenetijo. Predalpski svet, h kateremu spada tudi to območje, je tisti, ki vsebuje še ilirski element poleg alpskega in srednjeevropskega. »Cvet« tevja, sicer sorodnika nam morda bolje poznanih vrtnin, kot so korenje, peteršilj, zelena, na prvi pogled ne kaže prav nobene podobnosti z omenjenimi vrstami. Tisto kar pri tevju daje vtis cveta, je v resnici le navidezni cvet - tako imenovani pacvet. Cvetovi so drobni, rumeni, združeni v zelo stisnjen kobul. Večinoma so na obodu le moški, torej imajo razvite samo prašnike, notranji pa so dvospolni (imajo prašnike in pestiče). Ogrinjalni zeleni listi pa so tisti, ki imajo v tem primeru navideznega cveta vlogo venčnih listov. Vse skupaj je torej socvetje, saj gre za skupek mnogih cvetov, ki jih obdajajo še podporni listi, torej tako, kot je za kubulnice običajno. Tevje (Hacquetia epipactis) je dobilo ime po Balthasarju Hacquetu (1739 ali 1740-1815), ki je v letih 1766–1773 v bližnji Idriji opravljal službo rudniškega zdravnika - kirurga, od 1773 pa do 1787 pa je bil v Ljubljani profesor za kirurgijo in porodništvo. Bil je naravoslovec, gornik in tudi etnolog, vsekakor dober opazovalec narave in raziskovalec. Po njem so že prej znano in drugače imenovano rastlino znanstveno poimenovali šele leta 1830 in to ime je potem obveljalo do danes.

Na veliki skali ob mostu bomo še v zimskem času našli zelene liste praproti srednje sladke koreninice (Polypodium interjectum), v tej okolici pa je prisotna tudi navadna sladka koreninica (P. vulgare). Marca ob vodi in ob poti, ki se vzpenja navkreber, zacvetijo grmi rumenega drena (Cornus mas), ki svoje cvetove odpre še pred olistanjem. Rad ima tople lege, tudi zelo plitva tla na apnenčasti podlagi. Koščičasti rdeči podolgovato jajčasti plodovi – drenulje, dozorijo šele proti koncu avgusta, so sicer grenke, a užitne. Iz istega rodu se v tej okolici pojavlja še svib ali rdeči dren (Cornus sanguinea), ki pa uspeva na bolj globoki zemlji in navadno na manj sončnih legah kot rumeni dren. Listi se jeseni radi rdeče obarvajo, pa tudi mlade vejice so rdeče. Beli, v kobul združeni cvetovi, se razvijejo maja, takrat ko je grm že olistan. Črno modri koščičasti plodovi pa dozorijo jeseni. Izmed manjših grmov je tukaj še navadni volčin (Daphne mezereum), ki podobno kot rumeni dren odpre svoje cvetove, še preden razvije liste. Nekoliko pozneje tukaj zacvetita trilistna vetrnica (Anemone trifolia) in gomoljasti gabez (Symphytum tuberosum). Ob koncu maja in na začetku junija sta v cvetu navadni češmin (Berberis vulgaris) in olesenela ovijalka - kovačnik (Lonicera caprifolium). Ta se ovija po grmovju, nižjem drevju in ga včasih že kar močno prerašča. Je predvsem rastlina gozdnega roba in posek. Zgornja lista sta med seboj zrasla. Rastlina je lepa tako v cvetu, kot kasneje, ko razvije rdečkaste plodove - jagode, ki pa so strupene. Izmed ovijalk je tukaj prisoten še navadni srobot (Clematis vitalba). Spomladi, ko razvije bele zvezdaste, v metlice sestavljene cvetove, krasi grmovje in drevje, po katerem se vzpenja. Pozno jeseni in preko zime pa s svojimi plodovi, enosemenskimi oreški z dlakavim repkom, daje golim grmom in drevju še poseben čar. Na desnem bregu potoka, ki predstavlja strmo vzhodno stran Velikega Njivča, opazimo cele preproge spomladanske rese (Erica carnea) in žarkaste košeničice (Genista radiata). Zadnja bujno zacveti konec maja in obarva velike površine s svojo bleščeče rumeno barvo. Za obe vrsti je značilno, da kažeta kseromorfne - suši prilagojene znake. Resa ima igličaste liste, košeničici pa majhni lističi kmalu odpadejo in nadaljnjo fotosintetsko vlogo prevzamejo zelena stebla. Vmes ne manjka navadnega kokoševca (Vincetoxicum hirundinaria), ki je prav tako toploljubna (termofilna) rastlina kot tudi druge tukaj rastoče vrste. Grmovje v večji meri sestavlja navadna šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), ki nas spomladi s svojim cvetovi skoraj spominja na kako hruško. To ni tako narobe, saj spada v isto družino rožnic. Včasih, ko so kmetje različne sadne vrste cepili kar sami, so šmarno hrušico in glog uporabljali kot nizko ali slabo rastočo podlago, kar je pomenilo, da je cepljeno drevo ostalo bolj pritlikave rasti. Od drevesnih predstavnikov tukaj rasteta mali jesen (Fraxinus ornus) in črni gaber (Ostrya carpinifolia). V tem grušču bujno uspeva ena izmed večjih kobulnic - gorski jelenovec (Laserpitium siler), ki ima velika bela kobulasta socvetja, drugače pa je vsa rastlina bolj modrikasto zelene barve. Prav ob vodi, ob nekdanjem mlinu, rastejo posamezne sive jelše (Alnus incana), rdeče vrbe (Salix purpurea) in med njimi navadni repuh (Petasites hybridus) z velikimi okroglastimi listnimi ploskvami.

Po tem sprehodu po soncu izpostavljenem svetu se sedaj začenjamo vzpenjati bolj v senci, ki jo tvorijo bukve (Fagus sylvatica), javorji in še kak črni gaber. Ob poti je vse polno trpežnega golšca (Mercurialis perennis), ki spada med mlečkovke in je dvodomna rastlina. Moški cvetovi so na eni, ženski pa na drugi rastlini. V isti družini imamo rod mlečkov, ki ima samo enodomne predstavnike. Vrsti iz tega rodu, ki tukaj rasteta, sta kranjski (Euphorbia carniolica) in mandljevolistni mleček (E. amygdaloides). Če smo malo bolj pozorni, morda najdemo kak goli samovratec (Monotropa hypophegea), ki je popolnoma bele barve, saj je brez klorofila. Je posredna zajedalka, ogljikove hidrate dobiva od glive, ta pa jih sprejema od drevesa. Obliko sožitja (simbioze) med glivo in samovratcem imenujemo mikoriza. Gliva je v mikoriznem odnosu tudi z drevesom, od katerega dobiva hranilne snovi, pomaga pa mu pri preskrbi z minerali. To je lep primer zapletene povezanosti in odvisnosti v naravi. Tukaj nad potjo, bomo tu in tam opazili tudi pravi kostanj (Castanea sativa), ki je kisloljubna drevesna vrsta.

Do nekdanjega pokopališča ranjencev, ki so umrli v bolnišnici, lahko spoznamo še nekatere vrste: drevo alpski negnoj (Laburnum alpinum), lesnato spenjavko navadni bršljan (Hedera helix), navadni zimzelen (Vinca minor) in Scheuchzerjev repuš (Phyteuma scheuchzeri). Predvsem negnoj je izredno strupen, bršljan pa nekoliko manj. Slednji se vzpenja po drevesnih deblih. Pri starejših rastlinah lahko opazimo značilno raznolikost listov (heterofilijo) in tudi dvojno obliko (dimorfizem) poganjkov. Listi so zimzeleni, usnjati, tri do petkrpati, medtem ko so listi cvetnega dela jajčasto romboidne oblike. Koreninski sistem je pri bršljanu zelo površinski, pojavljajo pa se nadomestne zračne korenine, ki služijo za pričvrstitev rastline na podlago. Cvetni poganjki nimajo nadomestnih oprijemalnih korenin. Rumenkasto zeleni cvetovi so združeni v kobulasto socvetje, pojavljajo pa se pri starejših rastlinah, običajno na delih, kjer že pride med veje ali celo na obod drevesne krošnje, kjer ima rastlina nekoliko več svetlobe. S cvetenjem začenja septembra, ko je prava vaba za čebele, ose, čmrlje in celo sršene, ki včasih prav močno brenčijo v krošnjah z jesenskim soncem obsijanih dreves. Plodovi, modrovijolične jagode, v katerih je 3-5 semen, dozorijo v pozni jeseni in preko zime. So hrana ptičem, ki jih z iztrebki izločajo in na ta način rastlino razširjajo. Če smo pozorni, lahko opazimo, da se bršljan vzpenja predvsem po južni in jugozahodni strani dreves in skal, kjer tudi v poletnem času, ko so krošnje olistane, dobi vsaj nekaj svetlobe. Bršljan v načelu ni zajedavka, saj za vodo poskrbijo korenine v tleh, hranilne snovi pa tvori z zelenim barvilom v listih. Povsem drugače pa postane, ko drevo povsem obraste. Tedaj mu jemlje svetlobo, v sušnih poletjih pa še vodo.

Ko se pričnemo spuščati po stopnicah do vode, se rastlinstvo hitro spremeni. Tu sta stalno prisotna vlaga in hlad, ki ju povzroča majhen slap. Pada v okrogel kotlič in prši drobne kapljice naokrog. Sonce sem pošlje le malo neposrednih žarkov. Levi breg je skoraj ves dan v senci. Vse te razmere se odražajo na rastlinstvu, ki raste tukaj in še naprej po soteski, saj povsod vlada temperaturni obrat. To je ravno pravšnje mesto za uspevanje nekaterih tako imenovanih glacialnih reliktov - rastlin, ki so ostanek nekdanje poledenitve ali zgodnje naselitve kmalu po ledeni dobi. Lahko pa gre preprosto tudi za prenos semen iz višje ležečih rastišč, kjer običajno te rastline uspevajo. Tukaj je slednje bolj verjetno. Takrat seveda ne moremo govoriti, da so to ostanki hladnejših dob. Na takih mestih so te rastline zaradi ugodne mikroklime in odsotnosti konkurence drugih bolj toploljubnih rastlin. Mednje spadata skalna špajka (Valeriana saxatilis) in marjetičasta nebina (Aster bellidiastrum), ki obe rasteta v skalnih razpokah ob dvižnem mostu. Od vrst, ki se rade pojavljajo na vlažni podlagi, je tukaj še navadna žiljka (Tofieldia calyculata), čmerikovka z drobnim grozdastim socvetjem. Goli lepen (Adenostyles glabra) ima prav tako rad taka rastišča. Na levem bregu so po skalnatih tleh preproge mahu jetrenjaka, med njimi pa najdemo še praproti zeleni sršaj (Asplenium viride) in krhko priščanico (Cystopteris fragilis). Zeleni sršaj je manjša praprot z več drobnimi lističi na skupni osi, kar imenujemo pernatodeljen list, medtem ko ima krhka priščanica liste trikrat pernato deljene. Poleg praproti je tukaj pogost tudi klinastolistni kamnokreč (Saxifraga cuneifolia), ki mu ravno tako ustrezajo podobne rastiščne razmere.

Po skalnem pomolu, ki moli nad kotlič, maja bujno cveti avrikelj (Primula auricula), alpska rastlina, ki kar pogosto raste tudi v nižjih legah in ga včasih najdemo na precej toplih rastiščih, pri nas npr. na Čavnu. Ravno v tej soteski raste tako v hladu kot više na toplem južnem pobočju Malega Njivča, v združbi malega jesena in črnega gabra. Na skali nad kotličem, ki moli navzven, je bilo pred skalnim podorom kar nekaj rastlin, ki so vsako leto prav lepo cvetele. Ogromne količine materiala, ki so tukaj zgrmele preko skal in povsem zasule slap, so seveda vso, sicer skromno rastlinsko odejo skupaj z zemljo odnesle. Pa vendar danes tukaj zopet raste avrikelj. Na drugem bolj senčnem mestu so se ponovno naselile dvocvetna vijolica in podobno skalna špajka, predalpski petoprstnik in še mnoge druge vrste. Zasedle so natanko tista mesta, kot so jih imele že prej. Kar nekaj let je bilo skalovje povsem golo, saj je bilo s peskom in skalami večinoma odstranjen ves prejšnji nanos zemlje. Rastline se na ustrezna mesta, kjer jim rastiščne razmere ustrezajo, ponovno same naselijo. Pogoj je le, da je kje v bližnji okolici še kak predstavnik te vrste, kar omogoča, da nekdanje mesto ponovno zasede ista vrsta. Tukaj se je to po nekaj letih na mnogo mestih zgodilo.

V skalnih razpokah pri vrhu mostu opazimo predalpski petoprstnik (Potentilla caulescens), ki je pionirska vrsta, to je rastlina, ki se prva naseli na še neposeljena rastišča. Po njem je imenovana tudi združba predalpskega petoprstnika (Potentilletum caulescentis), ki ima še te značilnice: nizko kozjo češnjo (Rhamnus pumilus), kernerjevko (Kernera saxatilis), ki obe rasteta v Pasicah, manjka le Burserjev kamnokreč (Saxifraga burseriana). Če se oziramo malo navzgor po skalah na desnem bregu, lahko v marsikateri polici vidimo plazeči grmiček - nizko kozjo češnjo, ki edina ozelenjuje sicer pusto belo skalo. Z Malega Njivča so na nekaj mestih na Velikem Njivču vidne prave zelene preproge te rastline sredi golega skalovja. Na desnem bregu je tik nad vodo še ena vrsta, ki na tej ne veliki nadmorski višini ni pogostna: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Vendar je to, kar vidimo tukaj, prava revščina v primerjavi s tistim, kar se nam ponuja na severni strani Malega Njivča. Tam je res pravo bogastvo; začetek julija ali že konec junija se je vredno podati tja in uživati v prekrasnih barvah sleča, ki ponekod preseže celo metrsko višino. Seveda ima tam rastlina boljše rastiščne razmere, nekoliko več zemlje kot tukaj, kjer je več ali manj le skala, hkrati pa je to povsem severna lega, ki mu v nižjih legah zelo ustreza. Na osojah pod Malim Njivčem dlakavi sleč večinoma raste v združbi s črnim gabrom (Rhododendro hirsuti-Ostryetum), le tu in tam zasledimo njegovo združbo z bukvijo (Rhododendro hirsuti-Fagetum), kot je ugotovil Dakskobler (2002, pisno sporočilo).

Na zelenih površinah višje med skalami konec maja ali v začetku junija zacveti zlato jabolko ali kranjska lilija (Lilium carniolicum). Morda ga bomo opazili s poti ali celo že izmed barak, le do njega bomo teže prišli. Rastlino bomo na travnikih in senožetih tod okoli večkrat srečali. Na nekoliko višjih legah, nižje pa ob gozdnih poteh, raste njen bližnji sorodnik, turška lilija ali zlati klobuk (Lilium martagon). Ko stopimo z lesenega mostička, se nam odpre pogled na majhno, skrito »vasico«. Pod skalo ob nekdanji utici s spominki opazimo rumenocvetno dvocvetno vijolico (Viola biflora), ki je ravno tako zelo hladoljubna rastlina. Tudi ta skupinica rastlin je ob podoru povsem izginila. Danes je ponovno na svojem starem mestu. Kasneje jo je še enkrat odnesla voda. Nič od rastlin ni ostalo na tem mestu. Zgradili so novo betonsko info točko. Vendar se je po nekaj letih prav tam, v tistem malem spodmolu ponovno pojavila dvocvetna vijolica.

Ob sprehodu med barakami morda le še pogledamo malo desno in levo, čeprav nas prvič verjetno bolj kot rastlinstvo prevzame iznajdljivost graditeljev in zelo preprosta, a učinkovita opremljenost tedanje bolnišnice. Med skalami nad vodometom je vse polno okroglolistnega kamnokreča (Saxifraga rotundifolia), ki prav tako ljubi vlažna in hladna rastišča. Tudi trilistna penuša (Cardamine trifolia) ima rada taka rastišča. Visoki stebliki vmes sta Fuchsov grint (Senecio ovatus), pogosta rastlina naših gozdov in njihovih vlažnih robov, in trpežna srebrenka (Lunaria rediviva), ki je zanimiva tako spomladi, ko cveti, kot kasneje s svojimi plodovi, eliptičnimi do širokosuličastimi, na obeh straneh priostrenimi luščki. V vlažnem grušču spomladi cveti beli repuh (Petasites albus), ki se rad pojavlja v bukovo-jelovih in tudi smrekovih gozdovih, še najraje v bližini vode. Po vlažnih in senčnih skalah se pojavlja poleg že omenjenih praproti zelenega sršaja in krhke priščanice še jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Ta ima za razliko od prejšnjih dveh celorobe, jezičaste liste s svetlečo zgornjo površino in z črtalastimi trosišči na spodnji strani. Prezimno trdni listi svetlo zelene barve še posebno izstopajo v svojem okolju, ko se bleščijo v zimskem in zgodnje spomladanskem soncu. Tam, kjer ima rastlina dovolj hranilnih snovi, se lahko razvijejo vse do metra dolgi listi, medtem ko so ti na revnih skalnih rastiščih lahko dolgi le 10 cm ali celo manj. Ob gornjih barakah raste nekaj grmov velikolistne vrbe (Salix appendiculata), kresničevje (Aruncus dioicus), pa tudi koprivolistni jetičnik (Veronica urticifolia) je dokaj pogost. Z vzpenjanjem proti evakuacijskemu bunkerju pa se razmere nekoliko spremenijo. Tu je spet bolj sončno.

Spomladi v grušču zacveti na prvi pogled travi podobna rastlina - beli šaš (Carex alba), ki pa spada v drugo družino, to je med ostričevke. Če vzamemo za primerjavo eno izmed kraslik (Melica uniflora) ali pisano vilovino, ki rastejo skupaj s šašem in so res iz družine trav, lahko ugotovimo, da imajo šaši večinoma triroba stebla, trave pa okrogla, še bolj značilno pa je, da stebla pri šašu nimajo kolenc. Listi pri obeh družinah obdajajo steblo z nožnico, vendar imajo trave na koncu nožnice še majhen jeziček (ligulo), ki ga šaši nimajo. Pri liguli moramo biti malo bolj previdni, ker je nekatere trave vendarle nimajo. Navadna medenika (Melittis melissophyllum) je v podrasti gozdov oz. grmišč črnega gabra in malega jesena, kjer je dovolj svetlobe, precej pogosta vrsta, prav tako pa rada sega tudi v tak zaraščajoč gruščnat svet. Med travami in šaši raste drobna, včasih neopazna solnograška smetlika (Euphrasia salisburgensis), ki je polzajedavka in zajeda predstavnike pravkar omenjenih družin. Proti koncu julija ravno v tej strmini cveti še ena izmed črnobinovk - velecvetni naprstec (Digitalis grandiflora). Ob mostu, ki povezuje bregova soteske, raste lipovec (Tilia cordata), ki je za razliko od lipe (Tilia platyphyllos) bolj vlagoljuben, prenese nižje temperature in ga prav zato najdemo tu v soteski. Do bunkerja nas nato od doslej še neomenjenih rastlin spremljajo konopnice, značilne za podrast bukovih gozdov. Tudi tukaj rastejo v zavetju bukve. To sta rumenocvetna deveterolistna (Cardamine enneaphyllos) in peterolistna konopnica (C. pentaphyllos). Bolj redka pa je brstična konopnica (C. bulbifera). Značilno zanjo je, da ima v zalistju zarodne brstiče. Rastlina se tako poleg spolnega načina s semenom razmnožuje še na nespolni - vegetativni način, z zarodnimi brstiči. Poleg konopnic pa tukaj raste še gozdni planinšček (Homogyne sylvestris).

Pri bunkerju se nam odpre malo boljši razgled na strma, prepadna ali celo previsna pobočja Malega Njivča. Tam, kjer pobočje ni preveč strmo, rastejo posamezna drevesa. V senčnih legah je še veliko bukve, ki je zmernotoploljubna (mezofilna) rastlina. Na soncu izpostavljenih predelih pa je vse več črnega gabra, toploljubne (termofilne) vrste.

Ker od bunkerja pot ne vodi več naprej, se bomo morali vrniti. Zanesljivo bomo morda opazili še kako neomenjeno rastlino ali pa utrdili pravkar sklenjena znanstva.

Če nas po obisku "Franje" narava še zanima, je tukaj pestrosti še dovolj. Od pisanih travnikov v začetku poletja, do toploljubnega rastlinstva na južnih pobočjih, na severni strani Njivčev pa že najdemo nekaj rastlin iz višjih predelov. Za tiste bolj izkušene je primeren vzpon na Mali Njivč, kjer bomo spoznali predvsem toploljubno rastlinstvo. Dostopen je s severovzhodne strani. Nanj se je možno podati tudi po južni strani, vendar je ta pot zelo zahtevna in potrebno je veliko več izkušenj, previdnosti in bolj zanesljiv korak.

Vsekakor je na južni strani vredna ogleda stara domačija pri Kamlonarju. Hiša, kovačija, kozolec in stelnica so prekriti še s slamo in ohranjeni več ali manj takšni, kot so bile nekoč manjše kmetije. V hiši je še črna kuhinja, ohranjenega pa je tudi kar nekaj nekdanjega orodja, ki so ga uporabljali pri različnih delih. Od domačije v pobočje Velikega Njivča je še koncem osemdesetih let vodila debela jeklena pletenica, ki je služila za spravilo lesa s hriba. Zanimiva je njena zgodovina. Gre za jekleno vrv, ki so jo v prvi svetovni vojni uporabljali v Baški grapi za tovorno vojaško žičnico. Po vojni so jo prinesli sem in jo ponovno razvili iz enega na drugi hrib. Pletenica še vedno kljubuje zobu časa, le obeh Njivčev ne povezuje več. Ob kovačiji je tudi že precej stara vinska trta, ki pa so jo žal pri obnovi poškodovali, tako da se le v spodnjem delu še vidi njeno prvotno debelino, po kovačiji pa je speljan njen mlajši poganjek. Poleg te, k nam prinesene rastline, bomo tako kot na mnogih domačijah po Cerkljanskem, tudi tukaj srečali vednozelene grme navadnega pušpana (Buxus sempervirens), ki je tudi tukaj le gojena vrsta. Je južnoevropska vrsta. Uporabljali so ga v zdravilne namene, kot kropilno vejico, iz njega so izdelovali tudi vence za krasitev cerkva ali ob drugih pomembnih praznovanjih. Ker pa gre za strupeno rastlino, je pri zdravljenju z njim večkrat prihajalo do težav pri njegovi uporabi. Njegov les je zelo trd, a hkrati tudi prožen in žilav. Ima izredno veliko gostoto, tako da v vodi potone. Prav tako je bila ob domačijah, poleg različnega sadnega drevja, vedno prisotna tudi beka (Salix viminalis). Mlade veje te vrbe so uporabljali za vezavo različnih tudi lesenih delov, slamnate strehe, da so nanjo pritrdili slamo, za privez vinske trte na latnik ali oprtnice k košu. Prav zaradi tega so jo značilno obrezovali na glave, iz katerih so se bohotili šopi mladih enoletnih uporabnih vej. Podobno na glave so obrezovali tudi veliki jesen, lipo in hrast, le da so bila tukaj debla precej visoka in je bilo za to opravilo potrebno splezati na drevo. Od sredine avgusta naprej so tako vse mlade veje porezali, povezali v butare in vse skupaj posušili, pozimi pa so suhe liste trgali, to dajali živini za hrano, saj sena ni bilo ravno dovolj. Vse boljše površine so bile njive, kosilo se je tam, kjer je bila za njive prestrmo ali pa je bila zemlja preslaba. Mlado vejevje s suhimi listi je bilo tako dobra pomoč za preživetje živine. Drevje je s tem dobilo značilno pokončno in ozko krošnjo – danes je to strokovno imenovana stožčasta - fastigiatna obliko. Lipe ob hišah pa so pogosto obrezovali v kroglaste oblike. Še danes se to ponekod pozna, saj so drevesa ohranila ožjo krošnjo, tu in tam pa še kdo kako lipo obreže na kroglo.

Ko zapuščamo sotesko, je najbolje, da že ob robu pokopališča, na mestu, kjer grušč sega prav do poti, zavijemo navkreber. Od tu smo najhitreje na gornjem travniku. Res pa je ta pot bolj strma in naporna, še bolj nevarno pa je proženje kamenja. Zato je bolje uporabiti lažjo pot, ki vodi nižje, ko se že skoraj zopet spustimo do potoka, povprek do pravkar omenjene domačije pri Kamlonarju in potem nad domačijo, po kolovozu navzgor. Po prvi nekoliko bolj strmi poti se vzpenjamo med črnimi gabri in posameznimi bukvami, ki so vse bolj redke, ker zanje postaja preveč toplo in suho.

Na travniku pod južnim pobočjem Malega Njivča spomladi cveto kukavice, grebenuše, mračice, svišči, če jih naštejem le nekaj. Spomladanski svišč (Gentiana verna) zacveti že aprila. Raste tako na apnenčastih travnikih, kot tudi na resavah, glinenih tleh in celo nekoliko zamočvirjenih površinah. Zato ga bomo tudi v tej okolici večkrat našli na različnih rastiščih. Po domače smo mu na Cerkljanskem vedno rekli zaspanč(e)k. Ko rastlina zacveti, vsak dan odpre svoj cvet šele takrat, ko posije sonce, ob sončnem zahodu pa ga zopet zapre. Če je dan oblačen in temačen, lahko cvet ostaja zaprt preko celega dneva. Maja so na tem travniku različne kukavice. Verjetno ne bo neopažena ostala majhna pikastocvetna kukavica - pogorelček (Orchis ustulata), ki ima klasasto socvetje, temnoškrlatne cvetove in škrlatne pike na beli medeni ustni. Trizoba kukavica (Orchis tridentata) pa ima glavičasto socvetje in svetloškrlatne cvetove. Morda bomo našli še križance teh dveh vrst z vmesnimi znaki. Nekoliko manj opazna je še ena kukavičevka, jajčastolistni muhovnik (Listera ovata), ki ima raje nekoliko bolj vlažna rastišča, zato je običajno bolj ob gozdnem robu. V podrasti, ali tudi že na gozdnem robu, zbudi našo pozornost rastlina brez klorofila - rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis), orhideja, ki hranilne snovi dobiva od glive, ta pa od drevesa. Tukaj jo bomo večkrat srečali tam, kjer je več bukve, torej na nekoliko hladnejših delih, raste pa tudi v podrasti črnega gabra, ki se tukaj, kot že omenjeno, večkrat meša z bukvijo. Grebenuši, ki sta v cvetu približno iste dni, sta navadna grebenuša (Polygala vulgaris) in žanjevec (Polygala chamaebuxus). Značilno zanju je, tako kot za ostale predstavnike tega rodu, da čašni listi prevzamejo vlogo venčnih. Žanjevec je polgrmiček z bleščečimi, vednozelenimi listi in ga po njih lahko hitro prepoznamo.

Na robu travnika nadaljujemo pot po ozki stezici. Prav tukaj konec maja zacveti zelenkasti vimenjak (Platanthera chlorantha). Od dvolistnega (P. bifolia) ga ločimo po rahlo zelenkasto nadahnjenem cvetu in ostrogi (nitastem podaljšku lista cvetnega odevala), ki je na koncu odebeljena. V bližini raste barvilna košeničica (Genista tinctoria) z rumenimi metuljastimi cvetovi. Značilno za ta cvet je, da ima zgornji list največji, tako imenovano jadro, dva stranska - krili in spodnji, ki ima obliko čolnička in nosi tudi tako ime. To košeničico, njene liste in cvetove, so nekoč res uporabljali kot barvilo za barvanje tkanin. Proti koncu junija se omenjenim pridruži montpellierski klinček (Dianthus hyssopifolius). Na travniku ali na robu že z grmovjem zaraščenega dela rasteta še dve vrsti kompave: brezstebelna (Carlina acaulis) in navadna (C. vulgaris), ki zacvetita ob istem času.

Prav tu ob stezi se začenja toploljubna - termofilna združba malega jesena in črnega gabra (Fraxino orni-Ostryetum), ki je ostanek nekdanje toplejše dobe, torej lahko termofilni relikt. Možno pa je tudi, da se je termofilno rastlinstvo pojavilo kasneje na teh soncu izpostavljenih legah, ker je konkurenčno bolj uspešno kot pa druge vrste. Zato ga ponavadi dobimo le na južnih pobočjih, ki jih sestavljata apnenec ali dolomit, ker je tam ugodna mikroklima. Kamnina se preko dneva močno segreje in s tem omogoča uspevanje tej toploljubni združbi. Med povsem toploljubne rastline spada navadni ruj (Cotinus coggygria), tipična rastlina našega Krasa, ki spomladi pritegne z rdečo barvo odcvetelih socvetij, jeseni pa rdeče zažarijo njegovi listi. Opisal ga je Scopoli, ki je deloval v bližnji Idriji med leti 1754-1769, zašel je tudi v te kraje, saj je na bližnjem Poreznu našel novo vrsto svišča. Imenoval ga je malo nenavadno- panonski svišč (Gentiana pannonica). Poleg teh vrst so tukaj prisotne še mokovec (Sorbus aria), grmasta navadna šmarna hrušica (Amelanchier ovalis) in črni trn (Prunus spinosa), ki zacveti na teh sončnih legah že zelo zgodaj, še pred olistanjem. Od grmov sta poleg že omenjenih pogosta še češmin (Berberis vulgaris) in razkrečena kozja češnja (Rhamnus saxatilis). Med sončnoljubnimi grmi je tukaj prisotna še dobrovita (Viburnum lantana), ki jo bomo v tej okolici večkrat srečali. Ima zelo široke debele in nazobčane liste, ki so bolj sivkasto zelene barve, kar je velikokrat značilnost rastlin, ki so na zelo soncu izpostavljenih legah.

Drevesnim vrstam se v zeliščni plasti pridružijo jajčastolistni golšec (Mercurialis ovata), ki je pravo nasprotje trpežnemu golšcu, ki je rastlina senčnatih bukovih gozdov. Ob njem so bleščeča (Galium lucidum) , škrlatna lakota in (G. purpureum), navadni kokoševec, nizki šaš (Carex humilis), belocvetoči kosmuljek (Anthericum ramosum), pokončni čišljak (Stachys recta) in navadni vrednik (Teucrium chamaedrys). Navadna dobra misel (Origanum vulgare) ima prav tako zelo rada topla in suha mesta, zato jo bomo v tej okolici še večkrat srečali. Pokončnič čišljak, navadni vrednik in dobra misel spadajo v isto družino ustnatic (Lamiaceae), za katere je večino značilen dvoustnat cvet. Pri tej družini so različna eterična olja dokaj pogosta. Prav dobra misel je že ena izmed teh predstavnikov, katere vonj je precej močan. Jeseni na gozdnem robu, v grušču cveti gorska nebina (Aster amellus). Ker smo tu na robu razširjenosti termofilne združbe, se njena značilna zgradba kmalu pomeša z vrstami bolj zmerno toploljubnega - mezofilnega rastlinstva.

Če smo konec maja malo bolj pozorni, bomo morda našli muholiko mačje uho (Ophrys insectifera), ki je lep primer posnemanja živali - mimikrije. Spada med kukavičevke. Njegova medena ustna, ki je namenjena za pristajanje žuželk, ima obliko muhe. Ko samec prileti k navidezni samici, rastlino opraši. Teh rastlin ni veliko skupaj, ker je tako bolj verjetno, da se bo katera od žuželk le zmotila in zamenjala cvet za svojega partnerja. V grušču, bolj ali manj poraslem s šopi trave, koncem maja zacveti gozdni šebenik (Erysimum sylvestre), ki spada med križnice, kasneje pa še dve vrsti iz družine kukavičevk: temnordeča močvirnica (Epipactis atrorubens) in le malo naprej še širokolistna močvirnica (E. helleborine). Med grmovnimi vrstami se tukaj v vlažnejšem delu pojavljata tako navadna trdoleska (Euonymus europaea), ki jo večkrat srečamo kot osamel grmič sredi travnikov, in pa navadna kalina (Ligustrum vulgare). Obe prideta še posebej do izraza jeseni. Prva z rdečevijoličnimi semenskim ovojem in rumenimi semeni, druga pa s črnomodrimi jagodami. Z obojimi se radi prehranjujejo ptiči. Koščičast rdeč plod ima brogovita (Viburnum opulus), ki pa se pojavlja na bolj vlažnih mestih, medtem ko sta prva dva grma lahko prisotna tudi na povsem suhih in odcednih tleh. V tej okolici jo bomo večkrat srečali. Značilno zanjo je, da ima obrobne cvetove večje in ti so neplodni (sterilni), medtem ko so notranji manjši in plodni (fertilni). Vrtnarji so iz te naravne vrste vzgojili dobro poznano snežno kepo, ki pa ima samo sterilne cvetove. Nekoč je bila prav snežna kepa zelo pogost grm ob hišah in vrtnih plotovih.

Tukaj, v tem delu pod Malim Njivčem se rastlinstvo hitro menja. Na naši levi je tipično toploljubno in za karbonatno podlago značilno rastlinstvo, ki uspeva na skalnatem svetu Malega Njivča. Ko preneha ta gruščnat in s skalami posejan svet, se pojavi bolj vlagoljubno in rahlo kisloljubno rastlinstvo. Naj kar naštejem nekaj teh zadnjih vrst, ki se tukaj pojavljajo in nas spremljajo ob kolovozu. Barvilna mačina (Serratula tinctoria), konjska griva (Eupatorium cannabinum), navadna zlata rozga (Solidago virgaurea) in tudi zajčica (Prenathes purpurea). Tam kjer je vlage še več, se pojavlja ločje: sivozeleno (Juncus inflexus) in navadno (J. effusus). Med travami je pogosta modra stožka (Molinia caerulea). Velikokrat so ob poti velike zaplate orlove praproti. To nam še dodatno potrdi, da gre za kislo podlago ali pa vsaj lokalno zakisana tla.

Po sprehodu v senci dreves, ali bolj po odprtem kolovozu, se nam na levi zopet odpira že močno zaraščen travnik, ki pa je bolj vlažen in ponekod celo zamočvirjen. Gre za značilna povirna močvirja, ki so lahko rahlo bazična, kadar gre za apnenčasto podlago, ali rahlo kisla, če je podlaga kisla. Tukaj raste širokolistni munec (Eriophorum latifolium) s snežnobelimi kimajočimi klaski, ki tvori prave bele preproge na drugače zeleni barvi teh zamočvirjenih delov. Poleg širokolistnega pa v tej okolici najdemo še ozkolistni munec (Eriophorum angustifolium), ki pa se za razliko od prvega raje pojavlja na rahlo zakisanih močvirjih. Večkrat se obe vrsti pojavljata celo skupaj. Klaski širokolistnega so krajši, dolgi do 1 cm, s hrapavimi peclji, medtem ko ima ozkolistni klaske daljše, dolge do 2 cm in z gladkimi peclji. To sicer najbolje spoznamo, ko imamo obe vrsti skupaj. V višjih predelih za Drnovo je to zelo pogosto in pomladanski prizori so tam res enkratni. To mešanje sicer lahko pomeni, da gre za mešanje tako rahlo kisle ali bazične podlage, ali pa za odstopanja od pravila, ki se v živem svetu velikokrat pojavlja. Nad muncem se tu in tam dviga kak bodeči močvirski osat (Cirsium palustre). Konec junija je v polnem cvetu navadna močvirnica (Epipactis palustris), ki je tod ne manjka. Ob istem času cveti še mesnordeči dimek (Crepis slovenica), ki ga včasih dobimo na precej vlažnih travnikih, drugič pa na zelo suhih. Precej pogosta je tudi izjevka (Succisa pratensis), z modro vijoličnimi cvetovi, združenimi v glavičasto socvetje. Zacveti julija in cveti tja do jeseni. Na teh vlažnih travnikih bomo proti koncu avgusta in septembra pogosto našli manjšo belo cvetočo rastlino s petimi venčnimi listi z izrazitimi žilami. To je močvirna samoperka (Parnassia palustris).

Če se še malo razgledamo po travnikih in jasah, ki se pojavljajo med gozdom, bomo našli še marsikatero zanimivo vrsto. Med njimi je nekaj osatov: panonski (Cirsium pannonicum) z vijoličnimi pokončnimi cvetovi in lepki (C. erisithales) z rumenimi kimastimi koški. Kjer sta oba skupaj pogosto najdemo še križanca, ki ima koške podobne lepkemu, to je kimaste, a je nekoliko bolj vijolično rumen barve (C. x linkianum). Vsem tem trem se tu in tam pridruži še volnatoglavi osat (C. eriophorum).

V spomladanskem času bomo na travnikih in jasah, ki se nadaljuje od sedla, kamor pot vodi na Mali Njivč, našli pogačico (Trollius europaeus), ki je na višje ležečih travnikih za Njivčema še pogostejša in jih včasih povsem spremeni v zlato rumene preproge. Maja na travnikih cvetijo velecvetne orlice (Aquilegia nigricans). Na gozdnem robu ali v nekoliko bolj presvetljenem gozdu bomo tukaj našli še katero izmed zanimivih rastlin. Še v zimskem času bo morda našo pozornost vzbudila katera od lisičjakovk. V tej okolici so prisotne kar tri: sploščeni dvorednik (Diphasiastrum complanatum), kijasti lisičjak (Lycopodium clavatum) in pa lisičje (Huperzia selago). Najbolj izstopa prav lisičje, ki s svojo zeleno barvo sredi odpadlega listja še posebej poživlja. Prav slednje je ena izmed vrst, ki je z izjemo Afrike prisotno na vseh kontinentih. Takim rastlinam s široko razširjenostjo pogosto rečemo kar kozmopoliti. V tej okolici bomo našli še dvorednik (Diphasium complantaum), ki je tu in tam pogost med borovničevjem in pa kijasti lisičjak (Lycopodium clavatum).

Zanimiva pa je na Cerkljanskem uporaba kijastega lisičjaka. Uporabljali so ga za čiščenje peči pred peko. V ta namen so uporabljali posebno napravo, v narečju imenovano – uadla. V železno zanko na dolgem lesenem ročaju so vpeli lisičjak, lahko eno ali več rastlin, in to tako, da so ga zložili v gost šop v obliki metlice. Kijasti lisičjak ima dolgo plazeče steblo s pokončnimi poganjki, na katerih se potem razvije klasek s trosonosnimi listi. Steblo je gosto olistano z luskastimi listi, ki po obliki nekoliko spominjajo na iglice, le da so mehkejši in seveda drugače grajeni. Cela rastlina, ki je lahko dolga meter in več, je zelo prožna. Preprosto jo lahko povlečemo z vlažnih resav, na obrobju gozdov. Rastlina je le mestoma ukoreninjena, saj več ali manj raste preko odmrlega listja. Z metlo iz lisičjaka so počistili pepel v razžarjeni peči, preden so vanjo dali kruh. Prav metla iz lisičjaka je bila najboljša. Ker se rastlina ne posuši prav hitro, je bilo tako vsaj v začetku manj nevarnosti za vžig, kasneje pa so že zasušeno rastlino pomočili v vodo. Tisti, ki so z njo še čistili peč, pripovedujejo, da je kijasti lisičjak res dobro pometel pepel. Seveda, če ni bilo lisičjaka ravno pri roki, so uporabili tudi kako praprot, posušena grahova stebla ali stebla od ajde, ponekod pa celo pušpan.

Med praprotmi sta na zakisanih tleh pogosti še zimzelena rebrenjača (Blechnum spicant) in orlova praprot (Pteridium aquilinum). Slednja prav tako sodi med kozmopolite. V zimskem času je pri nas povsem posušena, rjava, dokler jo obilnejše sneženje počasi ne polomi in pritisne k tlom. Je naša največja praprot, saj lahko doseže celo višino dveh metrov. Tam, kjer se bosta pojavljala kostanj in hrast graden (Quercus petraea), bomo že v zgodnji pomladi našli rastlino s temno pegastimi listi in vijoličnim cvetom. To je pasji zob (Erytronium dens-canis), ki je tudi tipična kisloljubna vrsta, tako kot pravi kostanj in tudi hrast. V maju bomo lahko na robu gozda opazili cvetoče šmarnice (Convallaria majalis) in dvolistno senčico (Maianthemum bifolium). Borovnice (Vaccinium myrtillus) so prav tako tipične kisloljubne rastline, zato so tukaj zelo pogoste, prav tako arnika (Arnica montana), ki pa jo bomo na višje ležečih senožetih dobili še v večjem številu. Junija cvetijo posamezne okroglolistne zelenke (Pyrola rotundifolia). Avgusta pa že začenja z cvetenjem svečnik ali kokoševčevolistni svišč (Gentiana asclepiadea), ki potem cveti vse tja do jeseni. Dobimo ga v presvetljenih gozdovih, na robu gozda, višje pa precej pogosto na travnatih površinah, seveda tam, kjer je zemlja vsaj rahlo zakisana. Prav v višjih legah je njegovo slovensko ime svečnik povsem upravičeno, saj so stebla in nato cvetovi povsem pokončni. V nižjih legah, predvsem v gozdu, pa so precej upognjena in tako cvetovi visijo bolj navzdol.

Pot nadaljujemo po skrajni levi strani, na sedlu pa zopet zavijemo v levo. Po nekaj metrih vzpona smo že na Malem Njivču. Vrhnji del je na ravnih mestih ponekod zakisan, kar nam pove uspevanje nekaterih bolj kisloljubnih (acidofilnih) vrst. Med njimi so dlakava košeničica (Genista pilosa), navadna prevezanka (Chamaespartium sagittale) in jesenska vresa (Calluna vulgaris). Drugje nas večinoma obdaja prava termofilna flora, ki kot že nekajkrat omenjeno, bolj v notranjosti Slovenije uspeva na apnencu ali dolomitu, torej na bazični kamenini. Tukaj rastejo tako mali jesen, črni gaber, navadni mokovec, šmarna hrušica, od nizkih grmičkov pa razkrečena kozja češnja, žarkasta košeničica in spomladanska resa. Predvsem črni gaber in mali jesen tu navadno rasteta iz panja. To pomeni, da je bilo nekoč manjše ali tudi že večje drevo posekano, iz panja pa se je potem razvilo več novih poganjkov. Ti so se z leti odebelili, panj obrasli in tako včasih dajejo vtis grmaste razrasti. Med obema vojnama, ko je Cerkljansko vse do kapitulacije Italije 8. septembra 1943. leta pripadalo njej, so Italjani predvsem črni gaber kot zelo trd les uporabljali za puškina kopita. Najprej so v ta namen uporabljali korenine oreha, ko pa je bila potrebno vse več orožja, orehovih korenin pa ni bilo več zadosti, pa je prišel prav tudi črni gaber. Pobočji so tako precej izsekali. Domačini so les uporabljali za kurjavo ali za izdelavo posameznih orodij. Mali jesen pa je poleg leske in smrekovih sušic služil tudi za prekle, kot opora za fižol, ki so ga sadili ob robu njiv.

Na vrhu Malega Njivča bomo junija poleg drugih rastlin opazili cveteti bledo naglavko (Cephalanthera damasonium), ki pa ima rahlo rumenkaste cvetove. Navadno se ne pojavlja v velikih množinah, ampak le bolj posamič. V okolici Franje rastejo tako vse tri pri nas rastoče naglavke, poleg že omenjene še dolgolistna (C. longifolia) in rdeča naglavka (C. rubra). Bela je najmanjša med njimi, z značilnimi rumenkasto belimi cvetovi in bolj jajčastimi listi, medtem ko sta ostali dve običajno višji in z daljšimi suličastimi listi, dolgolistna s čisto belimi, rdeča pa, kot že samo ime nakazuje, z rdečimi cvetovi. Spadajo v družino kukavičevk, katerih predstavnike smo že spoznali ob našem sprehodu.

Pogled nam verjetno uide na strma prepadna pobočja Velikega Njivča (915 m). Zaman pa bomo globoko v soteski iskali skrito bolnišnico. Še v zimskih mesecih ni vidna nobena izmed barak, ker povečini tanka, ukrivljena debla zaradi delovanja snega, nad njimi tvorijo nekakšno naravno zaveso.

Prav na severni strani, na skali, ki kot pomol štrli nad strmim pobočjem, po razpokah opazimo modro cvetoči dlakavi skrečnik (Ajuga genevensis). Ob njem je osamel grmič alpskega volčina (Daphne alpina), v tej okolici zelo redka rastlina. Ravno na tem delu se mešajo hladoljubne vrste z bolj toploljubnimi. Tako skoraj skupaj rasteta mali jesen in dlakavi sleč, ki ga je tukaj res polno. V skalnih razpokah bomo našli skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata) z značilnimi listnimi rožicami. Ozki lističi te prave visokogorske vrste izločajo na robu apnenec v obliki luskic, ki imajo pomembno vlogo pri zaščiti rastline pred premočnim sončnim sevanjem. Poleg kamnokreča so tu še kernerjevka, skalna špajka in nizka kozja češnja, ki vse cveto konec maja ali začetek junija. Julija pa zacveti karnijska zvončica (Campanula carnica) z velikimi modrimi zvonastimi cvetovi. Na severnem robu in navzdol po strmi severni strmi strani se zelo bujno razrašča dlakavi sleč.

Na tem severnem robu Malega Njivča (758 m) se nam odpre pogled na širšo okolico. Na svoji desni vidimo Črni vrh (1288 m), pod njim vas Novake, na levi se dviga Cimprovka (1253 m), ki že spada v najbolj zahodni del grebena, v katerem se nahaja botanično dokaj zanimiv vrh - Porezen (1632 m). Globoko pod nami se razprostirajo zamočvirjeni travniki in smrekovi gozdovi, ki segajo vse do vhoda v sotesko. Morda bo koga zamikalo, da bi poizkušal priti vanjo s severne strani. Vendar potok Čerinščica, ki teče skozi Pasice, dela manjše slapove, ki so poleg vlažnih skal glavna ovira pri prodiranju v njeno notranjost. Lahko kar takoj povem, da podvig brez vsaj malo plezalskih sposobnosti ali kakega pripomočka, ne bo uspel.