Še v temi so kosci včasih odhajali na košnjo v senožeti, včasih daleč od vasi. Z njimi je za klobukom poromal marsikateri nagelj, ki so ga s koso – stegniti so jo znali dokaj visoko – odrezali z oken ali gankov (lesenih balkonov). Velikost senožeti se je vedno merila po številu koscev, ki so pokosili celotno površino v enem dnevu, to je od zgodnjih jutranjih ur tja do dvanajste ure, nato s počitkom do četrte ure in potem zopet košnja. To so bili dobri kosci, ki so imeli dobro rez in so za njimi ostajale velike prečne sledi – „radanice“, ki so jih potem „grabljivčne“ raztresale. Senožeti so bile zame najlepši vrtovi. Njihova struktura je bila nedosegljiva. Ko je morje cvetov v vetru rahlo zavalovilo, si dobil občutek, kot da je vsaka rastlina v harmoniji z drugo. Ledine –nekdanje njive –,so zasejali najprej z deteljo in nato s travami, a še vedno so imele preveč hranilnih snovi. Tam so trave ob nalivih polegle, raznolikost pa tudi ni bila tako velika. Senožeti ni nihče gnojil. Gnoja je bilo že tako premalo za njive. Le najboljši travniki so ga nekaj dobili. Senožeti pa so ostale nedotaknjene. V strminah, kjer so bile pred stoletji izkrčene iz gozdov, so ostajale take le zaradi človeka.
V avli tropskega rastlinjaka si lahko ogledate fotografsko razstavo z naslovom: "Senožeti - pisani vrtovi". Razstava je na ogled v odpiralnem času tropskega rastlinjaka.
