Ko je travnike, obrobja gozdov in sadovnjake prekrila nežna ali celo povsem bledikava vijoličasta obarvanost, takrat sem vedel, da je jesen res prišla. Navadno najprej tista mokra, ki je to enovito preprogo kmalu ugasila. Tako hitro, kot se pojavila, je tudi izginila.

Jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki jo je stkal, pogosto cveti le kratek čas. Vse je odvisno od vremenskih razmer. Če je vreme lepo, se njegovi cvetovi dolgo obdržijo, močni nalivi pa njegove preproge zelo hitro uničijo. Čeprav se zdi, da je rastlina vlage, zamočvirjenih travnikov, nas na Krasu v slovenski Istri preseneča na povsem suhih tleh. Prav pogost je tam, le da na suhih rastiščih nikoli ne uspeva skupaj v takem številu kot v notranjosti na veliko vlažnejših območjih. Zato pa na Krasu in v Istri velikokrat preseneča z več kar šopasto zraslih cvetov skupaj.

Spomladi je njegova podoba povsem drugačna. Na suhih rastiščih hitro izgine, v notranjosti Slovenije na vlažnih travnikih, na obrobju gozdov, v gozdovih pa je dolgo navzoč – vse tja do srede poletja ga še srečujemo. Tedaj opazimo tri, pa tudi več široko suličastih bleščečih in nekoliko omesenelih listov, ki tvorijo pravi tulec, znotraj katerega se razvije plodna glavica, v njej pa proti začetku ali vse tja do sredine poletja dozorijo številna semena. Če že zasušeno glavico zatresemo, zaslišimo njihovo škrobotanje ob suhokožnato opno.

Podlesku velikokrat kdo reče kar jesenski žafran. To ni v navadi le pri nas, tudi Angleži ga imenujejo tako. Na videz je podoben žafranu, v resnici pa gre za rastlino, ki je z njim le v zelo daljnem sorodstvu. Jesenski podlesek (Colchicum autumnale, Colchicaeae) je bliže kaki čebuli, česnu ali pa liliji kot žafranom, ki spadajo med perunikovke (Iridaceae). Vendar kar lepo po vrsti, da ne bo preveč zmede. Za običajnega opazovalca je, če na hitro pogleda cvet žafrana ali podleska, podobnost popolna. Če pa si cvet pogledamo pobliže, potem je zgodbica že drugačna. Žafrani imajo v cvetu tri prašnike, podlesek jih ima šest. Listi žafranov so ozki, skoraj travasti, z belimi črtami spodaj. Podleskovi so široki, razvijejo se šele spomladi, med cvetenjem pa jih ni. Žafranov gomolj je sploščen, okrogel, simetričen, pri jesenskem podlesku je podolgovat, večji in asimetričen. Navadno je še globlje v zemlji kot žafranov. Razlika je tudi v tem, da žafran vsako leto naredi nov gomolj tik nad starim, medtem ko podlesek naredi novega jeseni, in to obstransko, in potem iz njega naslednjo jesen zopet zacveti.

Največja razlika pa je v tem, da je jesenski podlesek zelo strupen, smrtno nevaren, če ga uživamo. Najnevarnejše je, da pogosto uspeva na podobnih rastiščih kot čemaž. Listi čemaža so seveda drugačni, njihov vonj je povsem česnov. A če čemaž, ki ga mnogi radi jedo, v preveliki vnemi režemo kar v šopih, se kaj hitro lahko v njih znajde tudi kak podlesek. Ta se sicer po listih dobro loči, a je mogoče, da se pri hitrem nabiranju njegov list skrije med čemažem. Če nabranega ne preberemo še enkrat, je taka večerja lahko tudi zadnja. Zato pozor, po nabiranju čemaža doma vedno še enkrat natančno preglejte vse liste in jih, če ne gre drugače, povohajte. Če niste povsem prepričani o izvoru, raje vse skupaj zavrzite.

Alkaloid kolhicin, ki je pri podlesku tako strupen, pridobivajo iz čebulic. Poleg strupenosti ima tudi nekaj dobrih lastnosti, ki so jih včasih izkoriščali pri žlahtnjenju rastlin. Je namreč mitotski strup. Vpliva na to, da se celice ne delijo, ampak se samo podvaja dedni zapis kromosomov. Namesto dvojnega števila tistih pod svetlobnim mikroskopom vidnih paličic, katerih število je značilno za posamezno vrsto, se ob delovanju kolhicina lahko le te pomnožijo in dobimo večkratnik tega osnovnega števila, kar strokovno imenujemo poliploidizacija. Poliploidne sorte raznih kulturnih rastlin imajo nekatere lastnosti izboljšane, večji donos, več listne mase, več uporabnega hranilnega tkiva in podobno.

Tako kot podleski pa tudi nekateri žafrani cvetijo jeseni, podobno nekateri podleski zacvetijo spomladi. Tako čas cvetenja ni najboljši določevalni znak. Treba je upoštevati že prej omenjene lastnosti. Obstaja namreč kar tja do petdeset vrst podleskov. Naša domača vrsta raste v južni Evropi, na zahodu v Španiji in na Portugalskem, na vzhodu pa vse tja do Rusije.

Naj nežna bledo vijoličasta jesenska obarvanost vnese nekaj živahnosti v otožno zelenino jesenskih travnikov, ki se še zadnjič prebujajo pred poznojesenskimi dnevi, ko jih bodo jutranje slane prekrile s prvo belino.