Kras in Istra vsako jesen zažarita. V notranjosti je listje že marsikje odpadlo, tukaj se prava barvitost šele začenja. Kamen in opoldansko sonce naredita svoje. Čez noč kamen zadrži še nekaj toplote in rastlinam podaljšuje sezono. Kakor da tu jeseni izžarevajo toploto, ki jih je čez poletje tako neusmiljena žgala.

Ruj se jeseni odene v prečudovite barve. Koliko različnih barvnih odtenkov ima, bi verjetno znalo povedati le dobro izurjeno slikarjevo oko. Čeprav raste tudi v notranjosti na toplih pobočjih, tam le redko opazimo tako žarečega. Na kakih pet do sedem let se bolj intenzivno obarva. Podobno se nam dogaja v Botaničnem vrtu v Ljubljani. Kakor da bi sramežljivo čakal, ker noče vsako leto izstopati iz umirjenega povprečja rumeno rjavih do le rahlo rdečkastih barv. Pa tudi tedaj, ko je povsem rdeč, je to le eden izmed odtenkov. Če hočemo spoznati vso njegovo pestrost, moramo v naravo, tja, kjer je doma. To pa je tudi namen vrta. Da tam rastlino opazimo in nas tako prevzame, da se podamo v okolje, kjer naravno raste. Na Krasu in v slovenski Istri se ruj odene v razkošje barv. Ob ne preveč deževnem vremenu vztrajajo dolgo. Zaradi plitvejše zemlje, pomanjkanja vlage, visokih temperatur poleti so tukaj rastline bolj zbite kot v notranjosti, zaradi obilice svetlobe polno olistane, zaradi zaraščanja kraških košenic preraščajo večje površine. Vtis barvitosti je tako še bogatejši. Težko se je odločiti, kateri grm je bolj postaven, kateri bolj žari v barvah, kateri odtenek je tisti, ki se v opoldanskem soncu bolj lesketa. Kot ognjeni zublji se na posušenih travnikih in pašnikih dvigajo posamezni grmi. Ob cesti, kjer neusmiljena daleč iztezajoča se roka stroja vsako leto reže grmovje, je ruj kot škrlatna preproga. Niti stroj mu ne more do živega. Drugače kot drugo grmičje se razraste povsem nizko in prekrije velike površine. Oko kar nehote zastane na njih, noga na plinu popusti, saj je škoda zamuditi to lepoto. Vendar je to šele uvod pred prihodom na pisani Kraški rob, ki čaka odmaknjen od poti. Kljub neusmiljeni burji listi vztrajajo na rastlinah vse tja do prvih močnejših slan, potem šele odpadejo.

Čeprav se zdi, da je jesenska barvitost ruja neprekosljiva, ni prav nič drugače takrat, ko cveti. Obarvanost njegovih socvetij se preliva od povsem bele do rdečkasto vijoličastih odtenkov. Tudi zelena obarvanost listov se spreminja od svetlo do povsem rdečevijoličasto zelene. Šele tam, kjer je ruja veliko skupaj, kjer ga neusmiljeno brije burja, tam spoznamo vso njegovo pestrost in barvitost. Prvič jo pokaže spomladi v cvetju in listih, jeseni pa svoje razkošje spet predstavi v še večjem bogastvu, preden se do pomladi poslovi. Pa ne povsem, čez zimo zbitost in gosta razrast grma prav izstopata. Že na daljavo ga prepoznamo, ko se enkrat spoznamo z njegovo podobo.

Ruj (Cotinus coggygria) je listopadni grm. Spada v družino rujevk (Anacardiaceae), v katero sodita poleg rodu ruj (Cotinus) še na vrtovih dobro poznana rodova octovec (Rhus) in rujevina (Pistacia). Ruj lahko zraste do pet metrov v višino. V naravi bomo le redko našli tako visoke grme, še redkeje kakega višjega. Ker je svetloljubno drevo, porašča nekdanje kraške košenice in pašnike. Prilagojen je na ostre razmere, kot sta vročina in pomanjkanje vode. Koreninski sistem ima zelo dobro razvit, njegove korenine segajo tudi do meter in pol globoko. Široko jajčasti do včasih povsem okrogli ali eliptični pecljati listi so premenjalno razporejeni na poganjkih. Cvetovi so nanizani v velikih latastih socvetjih na koncu poganjkov. Na rastlini so lahko štiri vrste cvetov, obojespolni, samo ženski ali samo moški in tudi povsem neplodni cvetovi. Najprej so zelenkasti do bledo rumeni, proti koncu cvetenja pa se že začnejo barvati rdečkasto vijoličasto. Predvsem je to značilno za neplodne cvetove. Te metlice dajejo rastlini čez poletje, še posebno junija, prav poseben čar. Drobni rjavi koščičasti plodovi dozorijo jeseni, vendar jih je zaradi že omenjenih različnih cvetov na rastlini malo.

Ruj je pri nas edini predstavnik tega rodu. Raste večinoma v južni Evropi, sega vse tja do Kitajske, vedno pa se drži toplejših predelov. V tem rodu je samo še en predstavnik, to je ameriški ruj (C. obovatus), ki raste le v jugovzhodnih predelih ZDA.

Kje je jeseni ruj najlepši? Vsak prisega na svoje kotičke. V Botaničnem vrtu se lepo obarva na nekaj let, vendar le redko zdrži tja do novembra. Povsem drugače je na toplejših delih Krasa ali slovenski Istri. Tam je običajno najlepši prav okrog prvega novembra ali še pozneje, odvisno od leta. Med Podpečjo in Zazidom, visoko nad Hrastovljami, na tistih položnih delih tik nad eno izmed stopnic Kraškega roba, se ponujajo ene najbolj barvitih zaraščajočih se travnatih površin. Ko se sprehodiš med njimi in se potem ozreš nazaj proti Tržaškemu zalivu, kjer se poznojesenska svetloba odbija od morske gladine, je pogled ves prepreden s prečudovitimi odtenki rdečine. Kaj pomeni tedaj čas in vsakodnevno hitenje. Nič, preprosto se ustavi. Pot proti Zazidu in nato Rakitovcu se zdi povsem odveč. Pa vendar se tam skriva mnogo lepot, pa še naprej navzgor. Ruj se gnete tukaj v velikih skupinah, povsem pritlehen je, saj ga burja neusmiljeno brije, pa vendar se sčasoma grmiči v sredi le dvignejo in prav zaradi burje so še bolj zgoščeni in zaobljeni. Ko dan okrog novembra že postaja krajši in poznopopoldansko sonce zahaja, se rdečina ruja prelije v rdečino sončnega zahoda v daljavi. Dokler tudi ta popolnoma ne ugasne. Tedaj te rahel hlad počasi prebudi. Treba bo nazaj, kam na toplo. V sončnih dneh tukaj barve žarijo, v megli še vedno ustvarjajo toplino, le bolj otožne so. Zato, če tukaj uloviš sončen dan, kar sploh ni težko, potem toplina še dolgo ostaja. Barvitost pa se spremeni v sen, ki ostane nepozaben.