Žafran ena izmed najpogostejših rastlin, ki pri nas raste skoraj na vsakem travniku ali sadovnjaku. Predvsem je to pomladanski žafran (Crocus vernus L. Hill subsp. vernus), ki je morda prav zaradi svoje pogostosti manj zanimiv kot pa druge zgodnje pomladanske. Pa vendar pri nas rasteta še nekaj vrst, ki so še zanimivejše in redkejše. To sta progasti žafran (C. reticulatus Steven ex Adam), ki raste na suhih kraških travnikih in beli žafran ali nunka (Crocus vernus subsp. albiflorus (Kit.) Asherson & Graebner, ki pa ga najpogosteje dobimo na nekoliko višjih legah. Takoj preko naših meja (južneje) pa je teh vrst že bistveno več, kar zopet nakazuje na center razširjenosti samega rodu, ki je tako kot pri večjem delu “čebulnic” v širšem smislu Mediteran in prednja Azija. Na še slovenskem etničnem ozemlju na tržaškem krasu (Gabrovica, Zgonik,...) pa raste še ena, sicer južnje bolj razširjena vrsta žafrana, to je Weldenov (C. biflorus subsp. weldenii Hoppe & Fürnrohor ex Baker Mathew). Od leta 2008 pa je v Sloveniji znova potrjena najdba vrste dvocvetnega žafrana (C. biflorus Miller subsp. biflorus).

Če zima ni preveč mrzla, je lahko prav Weldenov žafran tisti, ki se prvi razcveti na tržaškem krasu. Tam je svet bolj apnenčast in bliže morju zato se hitreje segreje. Pri nas je z redkimi izjemami apnenec potisnjen bolj v notranjost in ob obali prevladuje hladnejši fliš, ki se počasneje segreva. Prav zaradi tega tudi na Tržaškem krasu uspeva nekaj več še pravih sredozemk. Weldenov žafran, je sicer južneje bolj razširjen. Weldenov žafran je bel le zunanje cvetne (perigonove) liste ima rahlo vijolično nadahnjene, v zemlji pa ima gomolj obdan s peregamentastim rjavim ovojem. V okolici Zgonika bo ograjevanje parcel za vikende Tržačanov že kmalu onemogočilo dostopnost ogleda tega lepega žafrana v naravi. Vrsta naravno raste sicer še v Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Srbiji, Makedoniji in Albaniji.

Čeprav je bila vrsta dvocvetnega žafrana (C. biflorus) navedena v prvih dveh izdajah Male flore Slovenije, v zadnjih dveh pa je ni bilo več, je njeno poznavanje v Sloveniji temeljilo le na starejših virih. V novejšem času pa ga ni nihče več našel. Navedeno je bilo, da raste na kraških košenicah med grmovjem v submediterenskem območju. V oklepaju pa Komenska planota. Dejansko je bil tukaj mišljen C. biflorus subsp. weldenii, kar navajata tudi Dakskobler in Wraber (2008). Vendar te najdbe po vojni ni še nihče potrdil. Leta 2008 pa sta prav Dakskobler in Wraber na travnikih pri Plavah in Kanalu ob Soči našla še tipično obliko dvocvetnega žafrana. V prispevku trdita, da najdba ni presenetljiva, ker je ta takson v bližnjem spodnjem Posočju, na Kalvariji pri Gorici pred več kot petdesetimi leti našel botanik Karel Zirnich. Kljub objavi pa je ta podatek ostal neopažen. Veljalo je namreč, da so najbolj severovzhodna zanesljiva nahajališča vrste C. biflorus s. str. le v Brescii, Veroni in Vicenzi. Z omenjeno najdbo pa sta avtorja severovzhodno mejo postavila na jugozahodno obrobje Julijskih Alp.

Progasti žafran, je za razliko od omenjenega, širše razširjen. Raste od Italije do Bolgarije, proti Sevorovzhodu pa sega do Madžarske, Romunije, Rusije in na jugovzhodu do Turčije. Žafrana je pri nas na Krasu na pokošenih travnikih dokaj pogost, na nepokošenih pa ga le še s težavo najdemo. Ker je pogostejši na travnikih kot v gozdu se bo z zraščanjem kraških površin, že samo z opuščanjem košnje in paše njegova pogostost zelo zmanjšala. V primerjavi z bolj poznanim navadnim žafranom je na teh travnikih še nekoliko nižji, zato ga na belo rjavih površinah, ki jih sestavljata kamen in suha trava in grmičevje hitro lahko spregledamo. Zaradi sušnejših razmer in vetra so rastline res nizke, kot bi se skrivale v zavetju. So pa prav zaradi tega še toliko lepše. Temnovijolične do črne proge na zunanjih perigonovih listih pa njegovo lepoto le še poudarijo. Gomolj je obdan je obdan s pravim mrežastovlaknatim ovojem. Med množico rastlin na nekem travniku (populacijo) pa lahko najdemo tudi povsem bele primerke brez omenjenih prog.

Nunka pa je eden izmed tistih žafranov, ki pri nas sega najvišje, tako da tisti, ki boste zamudili vse cvetenje žafrana v nižini, se lahko podate v višje lege. Kjer glede na lego in osojnost nunko lahko najdete še vse tja do maja. Tudi ta je manjša, tako da jo že po tem lahko ločimo od belih predstavnikov spomladanskega žafrana, ki so na nekaterih nahajališčih tudi dokaj pogosti, seveda pa so tukaj še drugi razlikovalni znaki. Pojavlja se v večjem številu tako, da še povsem rjave kotanje, iz katerih je komaj skopnel sneg, zopet pobeli.

Čeprav se nam naš pomladanski žafran zdi morda preveč običajen, pa se bomo ob sprehodu po travnikih, sadovnjakih, robu gozda, logih lahko prepričali, da je med to množico rastlin, najti prav zanimive in zelo različno obarvane primerke, od povsem belih do takih z močnimi progami. Če znamo opazovati, nas tako tudi običajne rastline vedno znova presenečajo.