Ko zacvetijo zvončki, se nam zazdi, da je pomlad že tu. Velikokrat do tiste prave pomladi mine še nekaj časa. Še posebej, če zacvetijo tako zgodaj kot letos (2012). Prvi so cveteli že na silvestra, najprej v topli slovenski Istri, kak primerek tudi že v Ljubljani, v zbirki v Botaničnem vrtu. Vendar pa to še ne pomeni, da je zime že konec. Take tople zime niso nobena posebnost. To se je že dogajalo med leti 1843 in 1855, ko obstojijo zapisi o cvetenju rastlin v Botaničnem vrtu. Tedaj so zvončki zacveteli že januarja. Kljub temu pa zvončki le naznanjajo, da zima počasi odhaja, zaznajo namreč daljšanje dneva. Če po decembrskem mrazu dobijo dovolj svetlobe in le nekaj toplote, že lahko zacvetijo. To se je letos zgodilo.

V Sloveniji raste ena sama vrsta iz rodu malih zvončkov (Galanthus), to je navadni mali zvonček (G. nivalis), ki je splošno razširjen. Naravno območje razširjenosti vrste je od Pirenejev na zahodu do zahodne Ukrajine na vzhodu. Na severu naravno ne raste severneje od Pariza. Južno ne sega do Male Azije, ostaja le v evropskem delu Turčije.

V rodu malih zvončkov (Galanthus) je opisanih 19 vrst. Gorski gozdovi in kamniti predeli Anatolije in Kavkaza so središče razširjenosti tega rodu. Samo tri vrste rastejo izven tega območja. Med vrstami se v naravi pojavljajo tudi križanci. Poleg teh 19. vrst pa je poznanih preko 500 sort, samo pri vrsti G. nivalis več kot 80.

V Sloveniji naravno raste ena sama vrsta navadnega zvončka - navadni mali zvonček (G. nivalis). Slovenija je zelo raznolika glede podnebja, reliefa, geološke podlage, tal in posledično temu flore. Zvončki so razširjeni skoraj povsod, v severnejšem delu Slovenije od zahoda proti vzhodu večinoma manjkajo. Ker imajo tako širok razpon tudi cvetijo dolgo. Od slovenske obale tja do prekmurskih ravnic, od tople Goriške do višjih predelov tam že proti Goljakom segajo. Od prvih dni po novem letu ali že celo kak dan prej, pa vse tja do srede aprila cvetijo, po mrzlih in snežnih zimah so v višjih predelih še kasnejši. Kako potem ne bi tako vsaj štiri mesece uživali v njih belini.

Ekologija

Navadni mali zvonček se v notranjosti Slovenije pojavlja na robu gozdov, v gozdovih na travnikih. Na gnojenih travnikih ne uspeva. Običajno tja zaidejo le posamezne rastline. Ob cestah so velikokrat prisotni prav na brežinah in so tako mestoma cestni robovi povsem beli. Zelo radi imajo loge ob rekah, tiste najnižje, ki so skoraj vsakokrat poplavljeni, do tistih kamor sega voda le ob večjih poplavah. Kljub temu, da rastejo povsem ob vodi, da jih ta občasno celo poplavi, stalne ali dlje stoječe vode ne marajo. To se kaže v tem, da v močvirne predele ne zaidejo. Prav tako jih ni v presihajočih jezerih na Krasu. Gredo le do običajnega roba vsakoletne vode. Tisti del, kjer pa voda dlje stoji, je brez njih. V notranjosti se bolj držijo nižjih delov, v višje gre le pomladanski veliki zvonček (Leucojum vernum). Prav tako jih ni v alpskih dolinah Gorenjske, kjer je zopet prisoten le pomladanski veliki zvonček. Bolj, ko gremo proti morju, višje segajo tudi navadni mali zvončki. Tako jih dobimo tam tudi do 900 m nadmorske višine ali celo več.

Raznolikost navadnega zvončka

Čeprav se zdi, da so vse oblike, ki so opisane v knjigi Navadni mali zvonček (Galanthus nivalis L.) in njegova raznolikost v Sloveniji - Bavcon 2008, že vse mogoče različice, ki jih je možno pri nas v naravi najti, pa vsako leto znova preseneti kaka nova.

Različice, ki bi jih še posebej izdvojil iz zbirke, so tiste z zeleno obarvanimi konicami zunanjih perigonovih listov. Od že opisanih variant je kot novo opisana različica najboljša glede razmnoževanja prav G. n. 'Nova Gorica'. Izredno dobro se sama vegetativno množi in tudi vsako leto bogato cveti. Njej nekoliko podobna, vendar z bistveno večjimi cvetovi, je rumeno zelena različica, ki je bila najdena kasneje. Izredno lepa je različica G. n. 'Ljubljana', ki pa se sama od sebe ne množi tako dobro. Kako leto bolje, drugo leto tudi ne cveti, ima le vegetativno rast.

Od najbolj nenavadnih tipov, bi izpostavil različico imenovano G. n. 'Dvojni Zajček', oziroma različico, ki ima cvetno stebelce dvakrat lomljeno - kolenčasto s po dvakrat ovršnima listoma nad kolenci. G. n. 'Beli Zajček' je druga različica, ki je morda še bolj zanimiv in bolje se množi od prej omenjene. Pritlikavci, ki so se mi leta 2008 zdeli, da niso najbolj stabilni, pa so v nadaljnjih letih le to dokazali. Tako je sedaj že kar nekaj različnih tipov majhnih zvončkov, ki se zelo uspešno sami množijo.

Rumenoglavi so v Sloveniji večinoma pogosto prisotni, velikokrat zelo podobni G. n. 'Sandersii Group', vendar večinoma gre le za vplive iz okolja: krtine, sneg, listje. Kljub temu je v zbirki skupina, ki sem jo našel pred leti poimenovana, G. n. 'Rumenoglavi', ki odstopa od omenjene G. n. 'Sandersii Group' ni tako izrazita se pa dovolj dobro loči od običajnih, je izredno uniformna zgodaj cvetoča.

Zelo dobro je v tej preko 2000 enot veliki zbirki opazna raznolikost v času cvetenja. Kljub že večletnim enakim razmeram, za vse v gojitveni gredi v Botaničnem vrtu, še vedno ohranjajo svoj čas cvetenja. Med njimi so zelo zgodnje različice. Še posebej so zanimive zelo pozne, ki cvetijo še aprila.

V zbirki zelo izstopa skupina velikocvetni, kjer so perigonovi (cvetni listi) listi izredno široki lepo zaokroženi, cvetovi pa so izredno veliki. Običajno imajo zelo široke sinje zeleno obarvane liste. Med temi so najlepši tisti, ki imajo na robovih zunanjih perigonovih listov zelene zebre.

Zvončki so v naravi zaščiteni so na seznamu zavarovanih vrst v Sloveniji – Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah - 2004, ščiti pa jih tudi CITES ( Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami), ki prav tako prepoveduje njih nabiranje v naravi. Naša uredba za navadni mali zvonček prepoveduje nabiranje podzemnih delov in semen rastlin. V botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani imamo za nabiranje rastlin v naravi, ne le zvončkov, posebno dovoljenje. Nekaj podobnega je imel že Fran Juvan dolgoletni vrtnar v našem vrtu že leta 1929. Varovanje rastlin v naravi ni le stvar današnjega časa, kot bi marsikdo mislil.

Danes zvonček lahko kupimo. Vse rastline so postale zelo poceni, če pa jih že imamo na vrtu, pa ji preprosto razdelimo. To naredimo v času po cvetenju in pred dokončnim propadom listov, tedaj ko imajo še dobro vidne zelen liste. Šope izkopljemo in vsako čebulico posamezno posadimo na želeno mesto. Najlepši so v travi. Le te ne smemo takoj pokositi, vsaj ne na nizko. Za to ni nobene potrebe, saj so cvetoči travniki tudi na vrtu najcenejši in najlepši vrtovi, le obkosimo površine in naredimo cvetoče oblikovane površine. Tam potem zvončki vsako leto cvetijo. Če pa se nam mudi s košnjo, pa samo kosilnico dvignemo na višji nivo, tako da vsaj listi zvončkov ostanejo, ker ti kasneje zelo poležejo k tlom enako tudi glavice s semeni. Zvončki tako pridobijo dovolj hrane za naslednje leto. Poleg delitve se množijo še s semeni. Radi imajo odcedna tla, poleti vsaj nekaj sence, zato se pod grmi običajno tudi na vrtovih najhitreje množijo.

Zvončki se poleg s semeni množijo še z delitvijo čebulice – vegetativno. Iz ene čebulice zvončka, naslednje leto z delitvijo že lahko nastaneta dve, nato tri, pet… To nenavadno zaporedje števil je sestavljeno tako, da je vsota dveh zaporednih členov vedno naslednji člen 1, 1, (1 + 1 = 2, 1 + 2 = 3, 2 + 3 = 5 itd ) 2, 3, 5, 8, 13, 21 itd. To zaporedje števil je odkril že Leonardo Pisano Fibonacci (1170-1250), matematik doma iz Pize v današnji Italiji. Po njem se to zaporedje imenuje Fibonaccijevo zaporedje, ki se v naravi večkrat ponavlja. Čebulice zvončka se namreč delijo prav v omenjenem zaporedju, ki se v naravi pogosto pojavlja.

Navadni mali zvončki so med prvimi znanilci pomladi. Če zacvetijo zgodaj, je njih cvetenje, če le ni snega, zelo dolgotrajno. Prav zaradi tega so to rastline, ki sodijo na naše trate, pa še povsem naši so in še sami se razmnožujejo, če jim le zagotovimo ustrezne razmere.