LATINSKO IME | Gentiana asclepiadea |
---|---|
AVTOR | L. |
SLOVENSKO IME | kokoševčevolistni svišč, svečnik |
ROD | Gentiana |
DRUŽINA (LATINSKO) | Gentianaceae |
DRUŽINA | sviščevke |
RED | |
RAZRED | |
DEBLO | |
KRALJESTVO | |
RAZŠIRJENOST | gorati predeli Evrope |
ŽIVLJENJSKA DOBA | |
ČAS CVETENJA | julij - september |
RED LIST | |
CITES | |
RASTE V SLOVENIJI | da |
zdravilna rastlina | |
MEDICINAL DISTRIBUTION | Europe |
MEDICINAL THREATENED | |
MEDICINAL CITES LISTED | |
MEDICINAL PART USED | |
MEDICINAL SYMPTOMS TREATED | |
Opomba: uporaba na lastno odgovornost | |
RASTLINA RASTE V OZNAČENEM () DELU VRTA | |
SLIKA RASTLINE |
---|
kokoševčevolistni svišč, svečnik (Gentiana asclepiadea) |
Če ciklame jesen naznanjajo, jo svečnik v notranjosti prinese. Zjutraj in zvečer ni več prave toplote, le čez opoldne se še močneje segreje. Na toplo poletje spominja zgolj modrina v gozdovih, na senožetih. Ponekod se preveša, drugje ostaja pokončna. Več ko je modrine, bolj se jesen približuje. Svilničasti svišč ali lepše svečnik (Gentiana asclepiadea), saj kaj dosti svilnatega pri tem svišču ni, je le ena izmed najbolj značilnih rastlin, ki zaznamujejo jesen v notranjosti Slovenije. Gre za vrsto, ki raste od nižinskih gozdov do sredogorja in visokogorja. Razlika je ta, da ga predvsem v sredogorju in visokogorju najdemo na odprtih površinah, pogosto že kamnitih predelih, niže pa na gozdnih jasah, ob gozdnih poteh v gozdovih, če le pride do tal vsaj nekaj svetlobe. Najraje ima presvetljene gozdove, celo bolj vlažne, zato ga v notranjosti Slovenije ne manjka. Prav nič neobičajno ni, da raste na zamočvirjenih tleh, pogosto v močvirskih ravninskih gozdovih. Na Krasu in v slovenski Istri ga običajno dobimo le v vrtačah ali globljih in bolj senčnatih predelih ali v višjih legah. Rastlina svojo podobo, kakor že omenjeno, spreminja. V nižinskih gozdovih, v hribovitem delu, je dokaj visoka in se preveša v krogu na vse strani. Že na malo bolj strmih delih se iz v krog prevešajoče se oblike spremeni v polkrožno. Na više ležečih senožetih pa so to že pokončno šopasto rastoče rastline. Tudi na sušnejših višje ležečih kraški predelih je podobno. Taka oblika je ravno tako značilna za gorske predele vse tja do več kot 2000 metrov nad morjem. V hribih navadno prej zacveti, ker je vegetacijska doba tam zelo kratka. Svečnik ima liste nameščene dvoredno ali navzkrižno, odvisno od tega, za katero obliko rastline gre. Pri prevešajočih se so listi večinoma nameščeni dvoredno, pri bolj pokončnih pa večkrat tudi navzkrižno. Listi so suličasti in koničasti, dolgi od štiri do osem centimetrov, z izrazitimi, navadno petimi žilami. Cvetovi se razvijejo v zalistju, eden ali do trije skupaj. Pri povešavih oblikah sta večinoma spet po dva cvetova skupaj, lahko enostransko, pogosteje pa po eden na vsaki strani, obrnjena navzdol. Pri pokončnih rastlinah so cvetovi pokončni – zato tudi svečnik. Venec je ozkozvonast, dolg od tri do pet ali celo več centimetrov in temno moder, kar je dokaj običajna barva sviščev. Čeprav kaže že povsem grmasto podobo, gre za zelnato trajnico, ki ji nadzemni deli vsako leto čez zimo propadejo. V zemlji ostaja le korenski del, iz katerega vsako leto odžene šop novih stebel. Čeprav je to pogosta vrsta v zelo vlažnih ali že zamočvirjenih predelih v nižjih legah in še v hribovitem svetu, ga više dobimo na povsem odprtih in suhih legah. Katera njegova podoba je lepša? Ali nežna, dokaj velika površina prevešajoče se in svetlo modro cvetoče obarvane rastline ali nižja, pokonci rastoča in izredno temno modro cvetoča? Vsakokrat je svečnik rastlina, ki je bolj ali manj vsako leto polno cvetoča. Ne prizadene ga ne suša ne bolj kislo poletje in deževna jesen. V dežju se le bolj preveša in njegova cvetoča stebla kar poležejo na tla. Krog je vedno širši, sam si izbori svoj prostor. Tam, kjer se preveša, za druge ni prostora. Uspeva celo na obrobju smrekovih gozdov, če le tu in tam do tal prodre nekaj svetlobe. Ker zaradi številnih cvetov naredi veliko število mnogosemenskih glavic, v katerih je polno drobnih semen, je za njegovo razširjanje dobro poskrbljeno. Ko se septembra meglice dvignejo, se modrina svečnika zablešči v soncu. Je morda odsev tiste poletne modrine, ki ostaja le še v spominu ali pa se je že zgubila v vsakodnevnem hitenju. Tekst: J. Bavcon |
USTANOVA S TRADICIJO IN ZNANJEM, ŽE VSE OD LETA 1810!
BOTANIČNI VRT PRAZNUJE - ŽE 214 LET VARUH BIODIVERZITETE!