IZVOR IN ZGODOVINA:

iz Južne Amerike.

V Evropo so ga prinesli nekje po letu 1520. Najprej so ga gojili kot okrasno rastlino, ki je strupena zaradi solanina (družina razhudnikovk ga vsebuje za svojo zaščito pred glivami, žuželkami in drugimi škodljivci), katerega vsebujejo vsi zeleni deli rastline. Šele po 300 letih so ga začeli gojiti kot zelenjadnico. Leta 1880 so ga v Angliji začeli gojiti pod steklom skozi vse leto. V Slovenijo je prišel preko Bolgarije sredi 19. stoletja. Danes je po pridelavi na vrhu vrtnin.

SVETLOBA in TOPLOTA:

Paradižnik je svetlobno in toplotno zelo zahtevna vrtnina. Za vznik je optimalna temperatura 25°C. Nato temperaturo znižamo. Sadike gojimo pri temperaturi:

• 17 - 18°C ob sončnem vremenu
• ter 13-15°C pri oblačnem vremenu.

TLA:

Bogata, globoka, rahla, topla, humozno ilovnata. Paradižnik potrebuje tudi topla tla, zato ga zalivamo z mlačno vodo in tla rahljamo. Del korenin gre lahko tudi do dveh metrov globine, 70 % korenin razvije v globino do 20 cm. Zato sadike sadimo globlje, kot so rasle v setvenici, saj iz stebla poženejo nadomestne korenine, ki sadiko tudi hitreje pričvrstijo v tla.

GNOJENJE:

Pri pripravi grede z dobro zrelim kompostom ali hlevskim gnojem, v času rasti z mineralnimi gnojili (N:P:K 10:20:15), poudarek damo na fosfor in kalij. Dušik namreč rastlini omogoča bujno rast s tem pa lahko kasni cvetenje. V času cvetenja in dozorevanja je priporočljivo foliarno dognojevanje s pripravki za paradižnik.
Pomankanje fosforja se kaže z vijolično obarvanostjo rastline.
Pomankanje kalija: listi postanejo modro rumeno vijoličasti, na vrhu in ob robu rjavi.
Pomankanje kalcija pa povzroči odpadanje cvetov, kasnejše zorenje, pojav gnilobe na plodovih. Tudi pomanjkljiva oskrba z vodo vpliva na vezavo kalcija in posledično njegov primanjkljaj.

ZALIVANJE

Potrebuje vlažna a odcedna tla. Preveč vode v tleh niža tlom temperaturo. Če prepogosto in pomanjkljivo zalivamo se korenine razvijajo plitveje zato so rastline bolj izpostavljene vodnemu stresu. Po presajanju, mlade rastline zalivamo manj. Z močnejšo rastjo se potrebe po vodi povečajo in so največje v času cvetenja in razvoja plodov (plod vsebuje 91-95% vode). Zalivamo torej vsakih nekaj dni, temeljito, po zemlji ne po listih. Daljše sušno obdobje in nato deževno povzroči pokanje plodov.

ZASTIRANJE IN RAHLJANJE TAL

Ohranja tla dlje časa vlažna in vpliva na zgodnost pridelka. Tla lahko prekrijemo z belo vrtnarsko folijo, ki poleg prej omenjenega ugodno vpliva na obarvanost spodnjih plodov. Za zastirko lahko uporabimo tudi liste gabeza, preslice, hrena in rmana.

SAJENJE POD "STREHE" IN V RASTLINJAKE

• zagotavljanje optimalnih rastnih pogojev
• potrebno namakanje
• prezračevanje (odpiramo pri 18°C, zapiramo 2 uri pred sončnim zahodom)
• stresanje rastlin zaradi opraševanja (samoprašnica s pomočjo vetra)

OSKRBA

Glede na rast poznamo dve obliki, ki potrebujeta temu primerno oskrbo. Sadike pred sajenjem na prosto utrjujemo tako, da jih postavimo na prosto, na svetlo in toplo (južno lego ob zidu) mesto, vendar ne na direktno sonce. Zvečer jih prenesemo v topel prostor.

ŠKODLJIVCI IN BOLEZNI

Strune, bramorji, uši, bele mušice.


PHYTOPHTORA INFESTANS = paradižnikova (krompirjeva) plesen
Vlažno in hladno vreme. Gliva okužuje vse dele rastlin, tudi cvet in plodiče. Na listih se pojavijo rumeno rjave pege brez izrazitih robov in se hitro posušijo. Spodaj bele plesnive prevleke. Plodovi postanejo rjavkasti, otrdijo se ne debelijo. Gliva prezimi v obliki micelija. Razmnožuje se trosovniki, ki nastanejo na trosonoscih. Kali lahko na dva načina. Neposredno s kličnim mešičkom (nižje temperature 13°C in dovolj vlage) ali pa z zoosporami (višje temperature in razmeroma sušno). V ugodnih razmerah lahko gliva v 4 dneh razvije nove trosonosce in trosovnike. Ta gliva okužuje tudi krompir. En okužen gomolj ima moč povzročiti okužbo 25 ha krompirja!

VARSTVO: najuspešnejša je kombinacija sanitarnih ukrepov (odstranjevanje samosevcev in okuženih rastlin,…), sajenje zdravih in odpornejših sadik, primerna razdalja sajenja (med vrstami 70 cm, v vrsti 40 cm), kolobar, sprotno opazovanje nasada in uporaba kemičnih sredstev - fungicidov. Boljša je uporaba fungicidov s sistemičnim ali delno sistemičnim delovanjem. Pri rabi dotikalnih fungicidov in sredstev dovoljenih v ekološki pridelavi so potrebna pogostejša škropljenja zaradi izpiranja in zaščite na novo priraslih delov rastlin. Uporabljamo lahko tudi škropiva pripravljena iz rastlin, ki imajo fungicidni učinek. S škropljenjem začnemo preventivno po sajenju sadik na prosto ali takoj ob pojavu prvih simptomov. Upoštevamo nasvete prognostične službe, saj se gliva pojavi lahko že konec maja, če so zanjo ugodne razmere. V Sloveniji se njej primerne razmere pojavijo različno, glede na geografsko lego.
Vsa fitofarmacevtska sredstva uporabljamo natančno po navodilih, ki so priložena. Škropimo zgodaj zjutraj, da se listi hitreje osušijo, da ne pride do ožigov, zaradi varstva čebel, ter zaradi možne reakcije škropiva na visoke temperature. Ali pozno zvečer, s postano ali rahlo mlačno vodo. Izogibamo se vetrovnemu vremenu zaradi otežene aplikacije in možnosti zanašanja sredstev na sosednje posevke.


ALTERNARIA SOLANI = črna listna pegavost
Toplo in vlažno vreme. Na starejših nato tudi mlajših listih vzporedni rebrasti krogi. Peclje prekrije sajasta prevleka. Pojavi se lahko že kmalu po sajenju

VARSTVO: je enako kot pri paradižnikovi plesni. Obolele dele rastlin ali celotne rastline sežgemo. Nikoli jih ne odlagamo na kompost. Orodje s katerim smo delali med takimi rastlinami razkužimo. Poleg teh dveh bolezni se pojavljajo še druge, manj pogoste.

VIRI:

• Maček, J. 1991. Za zdrave rastline, Celje, Mohorjeva družba.
• Osvald, J., Kogoj-Osvald, M. 1094. , Ljubljana, ČZP Kmečki glas.
• Agrios, G.N. 2004. Plant pathology. Elsevier Academic Pres, USA, UK