Črni trn (Prunus spinosa) je med prvimi med olesenelimi rožnicami, ki zares bujno zacveti. Ker se vedno nastavlja soncu, so njegovi grmi vedno polno cvetoči. Le tu in tam, med kakim večjim drevjem, zagledamo tudi kakega malo bolj kilavega, ki raste le pokonci in zato nekoliko manj cveti. So pa to le redke izjeme. Črni trn raste tako na zamočvirjenih tleh kot med samim kamnom, kjer voda, takoj ko pade tudi zgine pod površje. V notranjosti in vse do obale.

S svojo trnatostjo grm prav dobro kljubuje obžiranju divjadi ali živine. Vsak kratek poganjek se končuje z močnim trnom. Ker ta res kar dobro bode, ni čudno, da je po njem dobil tudi ime. Pod njim pa so zavarovani cvetovi. V zgodnji pomladi je pred obžiranjem povsem varen, kasneje pa živina poje le nove mlade poganjke, rastlina pa se prav zaradi tega vedno bolj gosti.

Črni trn ni le rastlina gozdnega roba, je pravi pionir, ki prvi naseljuje odprte površine. Ima zelo dobro strategijo, večinoma se pojavlja frontnih linijah in tako iz leta v leto zajema večjo površino. Vmes se kakšen znajde tudi kje sredi travnika, vendar že kmalu tudi tukaj ni osamljen. Ko se linija strne, je prehod preko nje skoraj nemogoč. Prve tri leta hiti navzgor in se bolj malo razvejuje, potem pa se rast v višino upočasni, začne pa se vejanje in zavzemanje širine. Dokaj hitro sta dve krošnji skupaj. Sedaj je v ozadju prostor za višje grmovje in drevje. Ko se krošnje nad njimi popolnoma strnejo, črni trn nadaljuje svojo pot na odprto, tukaj pa bo z leti shiral in se posušil.

V vrtu se razvije tudi v manjše drevo, kljub temu pa na svoje obilno cvetenje tedaj ne pozabi. Jeseni na njem ostajajo trnulje okrogli slivam podobni plodovi, ki na njem kljubujejo še tja v zimo.