 |
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
BAVCON, Jože Sredozemske in tropske rastline / [besedilo in fotografije] Jože Bavcon. - Ljubljana: Kmečki glas, 2008 (Ivančna Gorica : Impress). - 135 str. : ilustr. ; 23 cm
Viktorija (Victoria amazonica (Poepping) Sowerby)
List je s svojo žilnatostjo pritegnil vrtnarja in arhitekta Josepha Paxtona (1801 - 1865), glavnega vrtnarja in arhitekta vojvode Devonširskega, da je v Londonu po zgledu viktorijinega lista naredil kristalno palačo za veliko razstavo leta 1851.
Opis rastline: Veliki lokvanjevi listi niso le lepi, ampak tudi nosilni. Velik list lahko prenese do 75 kg razporejene mase ali otroka do 40 kg. Viktorija (Victoria amazonica (Poepping) Sowerby) ima lahko tolikšne in tudi močne liste, ker je na dnu dovolj hranil, vendar pa primanjkuje kisika, ki ga po do 10 m dolgih peclji dovaja do korenin. Glede na tolikšen list je velik tudi cvet, in sicer do štirideset centimetrov. Odpira se zelo zanimivo: prvi večer je bel in zelo dišeč. Privablja hrošče, ki v njem najdejo hrano. Ob tem se zgornji cvetni listi zaprejo, hrošči ostanejo ujeti v cvetu. Medtem dozorevajo prašniki in hrošči nehote sproste cvetni prah. Naslednji večer se cvetovi odpro, vendar so rožnate barve in ne dišijo. Hrošči odlete do drugega, belega cveta, s seboj pa prenesejo cvetni prah. Ker bi hrošči lahko odleteli na naslednji bel cvet, ki bi bil od iste rastline, ker jih ima le-ta več, so tisti dan vsi cvetovi rožnati, šele naslednji dan bodo zopet beli. Ni kaj, do podrobnosti izdelan program, ki preprečuje samooprašitev in samooploditev. Nato cvet potone in razvije se seme, ki potem kali na dnu. Domačini seme tudi jedo, saj je zelo bogato s škrobom. Za kalitev potrebuje temperaturo 35 °C.
Od kod izvira: Odkrivanje orjaškega lokvanja pa ni bilo preprosto, predvsem ne njegov prenos v Evropo. Potrebnih je bilo veliko poizkusov, miniti pa je moralo kar nekaj desetletij, da je zacvetela prva rastlina.
Prvi naj bi rastlino našel Tadeáš Haenke (1761–1816), češki botanik. Najprej je deloval v Pragi, potem pa na Dunaju pod mentorstvom botanika Nikolausa Josepha von Jacquina (1727–1817). Ker je bil dober botanik, je s pomočjo svojega mentorja le dobil dovoljenje avstrijskega cesarja Jožefa II., da je lahko zapustil imperij in se pridružil Malaspinovi odpravi (1789) v Južno Ameriko. Zaradi pozno izdanega dovoljenja je odpravo zamudil in se tako z drugo ladjo podal na pot proti Ameriki. Odpravo je srečal šele v Južni Ameriki. Ni se vrnil z odpravo, ampak se je podal naprej na raziskovanje porečja Amazonke. Leta 1801 je v reki Mamoré našel orjaški lokvanj, česar pa žal ni objavil.
Leta 1819 je francoski zdravnik Aime Bonpland (1773–1858) zopet našel orjaški lokvanj v Argentini. Leta 1825 je prvič poslal semena in opis v Francijo. Čez sedem let ga je Eduard Poeppig (1797–1868) zopet našel v Amazonki in mu dal prvo ime Euryale amazonica Poeppig, po rodu, znanem iz Azije. Še kar nekaj raziskovalcev je našlo orjaški lokvanj. Šele leta 1837 ga je v nov rod preimenoval angleški botanik in hortikulturist John Lindley (1799–1865). Ime mu je dal na čast kraljice Viktorije (rojena je bila 1819, kraljica pa je bila od 1837 do smrti l. 1901), Victoria regia, pozneje pa je zaradi prvenstva vrsta dobila ime V. amazonica Ob tem je treba dodati, da je bila leta 1840 poimenovan še ena vrsta, Victoria cruziana Orb., prav tako doma v Južni Ameriki.
Veliko je bilo poskusov, kako rastlino prenesti v Evropo. Šele leta 1846 so semena prvič vzklila v Kew Gardens, vendar so pozimi rastline propadle. To se je dogajalo tudi v naslednjih letih. Celo 35 prenesenih rastlin ni bilo dovolj: vse so propadle. Šele leta 1849 se je dvema posrečilo seme prenesti v steklenici vode. 8. novembra 1849 je v posebej zgrajenem steklenjaku ob eni večjih palač v Angliji, Chatsworth (jugovzhodno od Manchestra) vzcvetela prva rastlina. Cvet so takoj podarili kraljici Viktoriji.
Joseph Paxton (1803–1865), ki je na omenjenem posestvu naredil ogromen rastlinjak in je bil tudi glavni vrtnar, je pri orjaškem lokvanjevem listu dobil navdih za kristalno palačo. Posredno je bila victoria tudi tista, ki je z rastlinjakom, namenjenim njej, navdušila arhitekta Alphonsa Balata v Belgiji, da je zanjo, po nalogu kralja Kralja Leopolda II., izdelal rastlinjak. Le leto pozneje (1850) je tudi v Bruslju v zoološkem vrtu zacvetel prvi lokvanj. Rastlinjak je bil, skupaj s poznejšimi večjimi rastlinjaki na kraljevem posestvu Laeken, zametek novega stila art nouve, ki je pri nas bolj znan kot secesija. Zdaj si je mogoče rastlinjak, namenjen tej rastlini, ogledati v Botaničnem vrtu Meise na obrobju Bruslja. Omenjenih Paxtonovih pa ni več.
Dandanes je mogoče viktorijo videti v vseh boljših botaničnih vrtovih v Evropi. Je le enoletnica, čeprav je v naravi tudi trajnica. Povsod jo prikazujejo na enak način, kot je storil Paxton, ko je slikal svojo hčerko na lokvanju. Žal njegove velike stvaritve kristalne palače, ni več, ker je bila uničena v požaru leta 1936.
Jože Bavcon
