Tridnevno praznovanje 300 letnice Scopolija, za vsakih 100 let en dan, smo tri ustanove Prirodoslovni muzej iz Ljubljane, Muzejsko društvo Idrija skupaj z občino Idrija in Botanični vrt Univerze v Ljubljani proslavili od 1. junija do 3. junija. Leta 1723, 3. junija se je Scopoli rodil v Cavaleseju v tedanji Habsburški monarhiji.
Slavnostni govornik izredni član SAZU in direktor Kemijskega inštituta prof. dr. Gregor Anderluh na mednarodnem posvetu ob 300 letnici Scopolija v Idriji 2. junija 2023
Program dogodkov se je začel s tiskovno konferenco v Prirodoslovnem muzeju Slovenije ob 12. uri, nadaljeval pa s slovesnim programom ob 18. uri zvečer, kateremu je sledilo odkritje doprsnega kipa akademskega kiparja Damjana Švare.
Odkritje doprsnega kipa iz karasskega marmorja v Prirodosovnem muzeju Slovenije 1. junija 2023
Naslednji dan 2. junija je v Idriji, kjer je Scopoli deloval od 1754 do 1769, potekal celodnevni mednarodni simpozij Scopoliju na čast. Poleg domačih raziskovalcev so se ga udeležili še kolegi iz Univerz v Padovi, Udinah, Trstu, Dunaju in Beograda in iz arhiva iz Banske Štiavnice.
Simpozij je trajal od 10 do 18 ure zvečer v različnih sekcijah, ki je pokril večino Scopolijevega delovanja. Slavnostni govornik je bil Izredni član SAZU in direktor Kemijskega inštituta Slovenije prof. dr. Gregor Anderluh.
Na rojstni dan 3. junija pa se je tridnevni program zaključil s praznovanjem ob 17. uri popoldan v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Slavnostni govornik je bil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič. Udeležence pa je v imenu mestne občine Ljubljan pozdravil tudi podžupan g. Boštjan Koritnik.
Sledila je predstavitev znanstvene monografije z 18 prispevki in nekoliko več avtorji, ki so orisali Scopolijevo delo na različnih področjih njegovega delovanja. Knjiga obsega 662 strani in je v celoti dvojezična. Ob koncu prireditve pa sta govorca odkrila še doprsni kip Scopolija, delo akademskega kiparja Lana Seuška, ki je odlit v bronu.
Dogodek ob odkritju kipa
Glasbena točka
Spoštovani gostje, prav prisrčno pozdravljeni v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, kjer danes zaključujemo tridnevno praznovanje 300 letnice rojstva Ioannesa Antoniusa Scopolia. Rodil se je v juniju, ko se leto prevesi v poletje in narava prav bujno vzbrsti in oživi, cvetoči travniki se obarvajo v paleto pisanih barv, številne živali pa kot ubrani glasbeniki orkestra poskrbijo za prijetne melodije, ki nam jih prepeva narava. Ob današnjem dogodku pa nas bosta poleg zvokov narave s svojo glasbo spremljala Idrijčan Miro Božič na orglicah in kitarist Benjamin Barbarič.
A še preden se predamo lepim melodijam najprej prosim k pozdravnemu nagovoru vodjo vrta dr. Jožeta Bavcona
Govor
Glasbena točka
Kljub temu, da se je Scopoli kot pravi polihistor ukvarjal z različnimi področji naravoslovja, pa si je že na začetku svoje kariere želel, da bi lahko predaval tudi na kakšni katedri za botaniko ali mineralogijo. Res je leta 1763 poleg zdravniškega mesta dobil tudi mesto predavatelja na tedanji na novo ustanovljeni metalurški strokovni šoli v Idriji. Pa prihodu v Bansko Štiavnico pa je postal profesor na rudarski akademiji za mineralogijo in metalurgijo. Šele v Paviji je postal tudi univerzitetni profesor. Njegovo znanstveno delo pa je vedno sodilo na univerzitetni in seveda tudi svetovni nivo. Zato je prav in lepo da v počastitev 300 letnice spregovori najvišja avtoriteta na najstarejši slovenski Univerzi, ki ima korenine vsaj v Centralnih šolah Ilirskih provinc in združuje vse temeljne znanosti katerim se je Scopoli posvečal. Zatorej k besedi vabim rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregorja Majdiča.
Govor
Spoštovane gostje in gosti,
Z velikim veseljem vas pozdravljam na današnjem dogodku ob odprtju kipa velikemu naravoslovcu Giovaniju Antoniju Scopoliju. Scopoli se je rodil pred 300 leti, leta 1723, na Južnem Tirolskem. Kasneje je študiral v Innsbrucku in na Dunaju, kjer je pridobil državni izpit za samostjno opravljanje zdravniškega poklica. Z Dunaja ga je nato takratna avstrijska oblast kot zdravnika poslala v Idrijo, ki je bila v tistih časih zaradi rudnika živega srebra pomembno mesto, a do takrat ni imela svojega zdravnika.
Čeprav Scopoli ni bil najbolj zadovoljen s službo v Idriji, je svoj poklic zdravnika opravljal s srcem. Boril se je za zdravje svojih pacientov – knapov. Z lastniki rudnika se je pogajal o izboljšanju razmer za rudarsko delo, zaradi njegovega povezovanjem zdravstvenih težav rudarjev z njihovim delom, pa velja za pionirja medicine dela.
Poleg zdravniškega dela je Scopolija ves čas zelo zanimala narava. V času svojega službovanja v Idriji je hodil po različnih delih takratne Kranjske in proučeval naravo. Prvi je znanstveno opisal veliko rastlin, ter leta 1760 izdal prvo knjigo o botaniki na slovenskem, Flora Carniolica. Veliko si je dopisoval z veliki švedskim naravoslovcem Karlom Linnejem, s katerim sta si redno izmenjavala znanstvena mnenja preko pisem. Po zaslugi Scopolijevega opisovanja rastlin in živali na Kranjskem ter njegovega dopisovanja s Karlom Linnejem ima veliko rastlinskih in živalskih vrst zapisano kot klasično nahajališče, tako imenovan locus classicus, prav območje današnje Slovenije. Med drugim je Scopoli prvi opisal čuka z Ljubljanskega barja, gorskega škržata iz Idrije, planinsko pevko v Julijskih Alpah ter številne druge živalske in rastlinske vrste. Scopoli je bil tudi prvi, ki je opisal da se čebelja matica sreča in oplodi s troti izven panja, v zraku, o čemer je govoril v svoji knjigi Entomologija Carniolica. Kako je sloviti Karl Linne cenil Scopolijevo delo, pove citat iz enega od pisem, ki sta si jih izmenjevala in v katerem je Linne zapisal: »Iz vaših opisov kranjske flore se bom brez dvoma veliko naučil. Pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane maloštevilnim botanikom.«
Čeprav je bil Scopoli po rodu Italijan, je skrbel tudi za slovenski jezik in je v svojih delih redno zapisoval tudi slovenska oziroma kranjska imena živali in rastlin. Na ta način je pred več kot 250 leti prispeval k začetkom razvoja slovenske znanstvene terminologije.
Giovani Scopoli je bil že pred več kot 250 leti vzor tega, čemu danes pravimo internacionalizacija. Rojen na območju današnje Italije je študiral na območju današnje Avstrije, deloval v Sloveniji in si v latinščini dopisoval s Karlom Linnejem s Švedske ter drugimi slovitimi znanstveniki tistega časa širom Evrope.
Čeprav imamo včasih vtis, da se je svet začel povezovati dosti kasneje, pa se je evropska znanstvena skupnost povezovala že vse od renesanse naprej. Preko pisem in izmenjave mnenj so znanstveniki iz različnih delov Evrope med seboj komunicirali, si izmenjavali izkušnje in znanje ter skupaj gradili zakladnico našega znanja. Pomemben del te izmenjave znanja so bili tudi naši znanstveniki. Ne le Scopoli, z Linnejem si je dopisoval tudi Janez Žiga Popovič, ki velja za utemeljitelja oceanografske znanosti, pa ga verjetno v Sloveniji pozna še manj ljudi kot Scopolija. Poleg njiju imamo še številne znanstvenike, ki so v svojem času bili znani daleč izven naših meja, danes pa jih Slovenci skoraj ne poznamo. Le malokdo v Sloveniji pozna Igancija Knobleharja, ki ga je v knjigi Pet tednov v balonu omenil med pomembnimi raziskovalci Afrike francoski pisatelj Jules Verne. Ne spominjamo se znanih zdravnikov Marka Gerbca in Janeza Mihaela Žagarja in še bi lahko našteval. Če so Švedi neizmerno ponosni na Karla Linneja in prebivalci združenega kraljestva na Charlesa Darwina, pa Slovenci Scopolija in druge slovenske znanstvenike in raziskovalce premalo cenimo in poznamo.
Resda je bil Scopoli po rojstvu Italijan, a to ne zmanjšuje njegove vrednosti za slovensko znanost in za našo državo. Največji del svoje kariere je preživel na območju Slovenije in ime Slovenije oziroma Kranjske, saj v njegovem času Slovenija seveda še ni obstajala, je v botaniki in zoologiji ponesel po celotni Evropi. Slovenci pa, kot da se ga malo sramujemo. Scopoli je napisal več kot 20 knjig, vse v latinščini, ki je bila v njegovem času lingua franca, a kot vem, ni niti ena prevedena v Slovenščino. V nasprotju s tem pa so njegovo knjigo o pticah Descriptiones avum, ki je izšla v latinščini leta 1769, že eno leto kasneje Nemci prevedli v svoj jezik.
Zato je še kako prav, da skušamo obuditi spomin na tega izjemnega naravoslovca v letošnjem letu, ko praznujemo tristo let od njegovega rojstva. Vesel sem, da je mesto Idrija razglasilo letošnje leto za Scopolijevo leto in upajmo, da bo to prispevalo k večji prepoznanosti in k večjemu priznavanju velikega dela, ki ga je opravil Scopoli. Pa ne le Scopoli, tudi drugi pozabljeni slovenski znanstveniki in raziskovalci. Če želimo napredovati, moramo Slovenci prenehati s tem, da se sramujemo svojih velikih mož in žena. Ponosni moramo biti na ljudi, kot je bil Scopoli. Čeprav smo majhen narod, smo imeli v zgodovini svoje izjemne ljudi in tudi če Scopoli po narodnosti ni bil Slovenec, je vseeno naredil ogromno za našo znanost in prepoznavnost naših dežel. Zato je prav, da se mu za njegovo delo zahvalimo s tem kipom, ki ga bomo danes odkrili, četudi šele 235 let po smrti tega izjemnega človeka.
Glasbena točka
Scopoli ni delal le v Idriji. V letu 1956 in tudi še kasneje, je kar nekaj časa preživel v Ljubljani in tukaj popisoval rastline. Mnoge izmed teh, ki jih je Scopoli popisal je nato Franc Hladnik leta 1810 kot prve zasadil v na novo ustanovljeni botanični vrt. Kar 447 jih je bilo takrat zasajenih v takrat imenovanem Vrtu Domovinske flore današnjem Botaničnem vrtu. Ob otvoritvi botaničnega vrta je bila zasajena tudi lipa, ki jo je opisal prav Scopoli. Ljubljana se je tako z botaničnim vrtom pridružila ostalim mestom, centrom znanosti in izobraževanja. In še danes sta mesto in botanični vrt tesno povezana. Zato k besedi vabim podžupana mestne občine Ljubljana G. Boštjana Koritnika.
Govor
Glasbena točka
Ob 100 letnici praznovanja Scopolijevega rojstva so v Idriji naredili celodnevno slavje. Spregovoril je tudi tedanji prof. Foss, ki je orisal Scopolijevo delo, ki je malo pred slavjem izšlo tudi v knjigi. Odkrili so tudi lično spominsko ploščo iz brona slavne zvonarske družine iz Ljubljane.
Ob 200 letnici izdaje Scopolijevega dela Flora carniolica leta 1972 je slovesnost vodil profesor botanike in kasnejši akademik prof. Mayer. Zaradi tega smo torej sklenili, da pa si ob 300 letnici rojstva Scopoli zasluži celovito monografijo v katerem bi različni strokovnjaki predstavili njegovo delo. Zato k besedi vabim urednika in tudi avtorja enega izmed prispevkov o botaniki dr. Blanko Ravnjak in dr. Jožeta Bavcona da nam na kratko predstavita to delo:
Predstavitev knjige
Knjige ostajajo skrite v knjižnici, ali jih imamo na knjižnih policah in so večni zaklad znanja. Podobe pa so že od nekdaj ljudi seznanjale, kot da bi bile žive skulpture sredi narave. Prav zaradi tega smo se odločili, da polihistorja v deželi Kranjski poleg knjižnega dela predstavimo širši javnosti še v obliki bronastega doprsnega kipa. Kip je delo akademskega kiparja Lana Seuška. Podoba bo vsak dan pričala o tem, da je Scopoli prav pri nas ustvaril svoja največja dela. Njegova podoba gleda v svojo lipo tako kot vanjo gleda tudi Hladnik, katerega kip smo odkrili ob 210 letnici vrta. Lipa ju povezuje! Ob 210 letnici botaničnega vrta smo namreč posadili potomko tiste prvotne lipe, ki je bila zasajena leta 1810. Tedaj še nismo vedeli, da bo tukaj stal tudi Scopoli. A niti, ki prepletajo zgodovino s sedanjostjo, so tukaj v botaničnem vrtu po 213 letih prepletle niti dveh pomembnih idrijskih naravoslovcev.
Napočil je čas za slovesno odkritje kipa. Zato sedaj vabimo častnega govorca rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregorja Majdiča in podžupana Mestne občine Ljubljana G. Boštjana Koritnika, da skupaj odkrijeta kip.
Odkritje kipa ob glasbeni spremljavi
Scopolija po 300 letih še vedno slavijo rastline, živali in še kaj. A ker smo v Botaničnem vrtu ostanimo pri rastlinah. Kar okrog 100 jih še vedno nosi Scopolijev podpis v prvotni ali v malo spremenjeni kombinaciji dvoimenskega rastlinskega poimenovanja. Mladi sodelavki Katja Malovrh in Maja Tomšič sta se potrudili in pripravili dodatne informativne table za okrog 30 vrst, ki rastejo v Botaničnem vrtu in skupaj tvorijo za Scopolijevo učno pot. Zato vabljeni, da se jima kasneje pridružita na ogledu te poti.
Zaključna glasba
