RASTLINSKI SISTEM

Je tisti del vrta, kjer so rastline razvrščene glede na pripadnost posameznim rodovom družinam in višjih taksonomskim kategorijam. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani so rastline razvrščene le do družin, pravi sistem je tako manj viden. Vendar to ne zmanjšuje pomena tega dela vrta, saj se sistem z novimi dognanji tudi spreminja tako ni nikoli v vrtu prav točen, ker bi bilo potrebno rastline stalno presajati, kar pa ni praktično. Zato prav iz teh razlogov samo spreminjamo napisne tablice rastline ostanejo tam kjer so zasajene, ne glede na to, da posamezni rodovi danes dobijo višji rang in lahko postanejo samostojne družine. Rastlinski sistem je tisti del vrta, ki izvira iz samih začetkov botaničnih vrtov. Tedaj sistema kot takega še niso poznali, so pa vedno rastline razvrščali, če ne drugega po podobnosti, ali pa učinkovinah, ki so jih poznali, da jih le te imajo. Predvsem zaradi potreb medicinskih in farmacevtskih študijev je bila taka oblika zasaditve rastlin na gredice, kjer so jih lahko potem po skupnih lastnostih študentje lahko prepoznavali smiselna. Tudi Botanični vrt v Ljubljani je daljnega leta 1810 nastal zaradi potreb medicinskega študija na tedanjem liceju, ki je bil vključen v Visoke šole, ki so jih ustanovili Francozi. Vrt je bil tedaj ravno tako razdeljen na gredice, le da je bilo to v sedanjem osrednjem delu arboretuma.

V današnjem času je v osrednjem delu vrta, ki mu še vedno rečemo rastlinski sistem, preko 1200 različnih rastlinskih vrst z preko 80 različnimi družinami. Vsako leto v ta del vrta posadimo ali posejemo preko 300 enoletnic, ki so zopet razporejene po različnih družinah. Barvitost gred v tem delu se od zgodnje pomladi do pozne jeseni zelo hitro menja. Vsak letni čas ponuja nekaj drugega.

Zgodaj spomladi pozornost pritegnejo zlatičnice (Ranunculaceae), ob osrednji poti, je izredno lep spomladanski zajčji mak (Adonis vernalis). Prav prvi cvetovi so izredno veliki in pritlehni, kasneje pa rastlina nekoliko zraste in dela manjše cvetove, ki cveto še do zgodnjega poletja. Razširjen je od Finske do Italije in vzhodne Evrope vse do Urala. Pri nas ne raste divje. Kmalu jim sledijo potonikovke (Paeoniaceae). Pri nas v submediteranskem območju rasteta dve vrsti: navadna (Paeonia officinalis) in velelistna (P. mascula). Rod sicer obsega prek trideset vrst rastočih v Evropi, Aziji in severni Ameriki. Poleg naravnih vrst je človek vzgojil tudi mnogo kultivarjev. So trajne zelike z večinoma gomoljasto odebeljenimi koreninami, med njimi pa je nekaj tudi grmastih ali polgrmastih predstavnikov. V vrtu jih je več kot polovico vseh vrst, ki vse cveto maja. Ozkolistna potonika (P. tenuifolia) je doma iz jugovzhodnih delov Evrope. Je ena izmed tistih, ki ima izredno dekorativne, na drobne koničaste segmente deljene liste in temno rdeče cvetove. Himalajska potonika (P. emodi) z enojnimi belimi cvetovi vsako leto bogato cveti. P. mlokosewitschii je doma iz Kavkaza. Njeni žvepleno rumeni čašasti cvetovi so izredno vabljivi. P. wittmanniana s pepelno temnozelenimi listi in bledo rumenimi cvetovi tudi izvira iz Kavkaza. Seveda pa so še posebej zanimive grmaste potonike od katerih v vrtu rastejo tri vrste: P. suffruticosa in P. delavayi obe doma iz Kitajske in P. rockii. Posebno prva ima velike vrstnate cvetove, ki pa žal v slabem vremenu zelo hitro klonejo pod težo vode, ki se nabere v venčnih listih. Druga pa ima enojne cvetove in tudi najdlje od vseh omenjenih cvete. Verjetno najlepša pa je prav zadnja s svojimi veliki belimi cvetovi s temnimi lisami.

Maja sredi sistema cvete nekaj grmov ali manjših dreves. Tamariša (Tamarix gallica), iz družine tamariševk (Tamaricaceae), je pri nas bolj podivjana vrsta kot naravno rastoča. Zanimivo pa je, da raste tako na slanih tleh ob morju kot v povsem navadni zemlji. Iz toplih obmorskih delov je tukaj še judeževec (Cercis siliquastrum) iz družine rožičevk. Ima značilno izraščanje cvetov iz debelejših vej in debla - kavliflorija, ki je sicer bolj značilna za tropske predstavnike. Ti imajo večje plodove in bi jih drobne veje že težko nosile, kar pa za judeževca ne velja. Poleg njega ob istem času zacveti še nagnoj (Laburnum anagyroides). Oba skupaj dajeta prav lepo barvno podobo sredi sistema. Od zanimivih drevesnih predstavnikov je v bližini še davidija (Davidia involucrata). Navidezni cvet tvorita dva neenaka velika bela ovršna lista. Pravi cvetovi so drobni in škrlatni in jih je mnogo v do 2 cm debelih oblastih glavicah. Rastlina je doma iz Kitajske. V vrtu je še nekaj primerkov te vrste, ki pa rastejo tik ob ograji ob Ižanski cesti.

V poletnih mesecih je v sistemu zanimivih več različnih družin. Predvsem velja omeniti nekaj tistih, ki so v vrtu zastopane z večjim številom rodov in vrst. To so: zlatičevke (Ranunculaceae), makovke (Papaveraceae), rožnice (Rosaceae), kobulnice (Apiaceae), klinčnice (Caryophyllaceae), razhudnikovke (Solanaceae), črnobinovke (Scrophulariaceae), zvončičevke (Campanulaceae), nebinovke (Asteraceae) in radičevke (Cichoriaceae), ki rastejo še pomešano, ker so bile nekoč enotna družina košarnic (Compositae). Ena najbolj dišečih med njimi so ustnatice (Lamiaceae).

Jeseni ni več povsod obilnega cvetenja, veliko pa je rastlin, ki jeseni še delno cveto, nekatere pa v tem času šele začenjajo. Med njimi je v jeseni cvetoča jesenska podlesna vetrnica (Anemone hupehensis) iz družine zlatičevk. Njena domovina je srednja in zahodna Kitajska. Med nebinovkami in radičevkami najdemo kar nekaj predstavnikov, ki cveto še pozno v jesen. Če omenim le rudbekijo (Rudbeckia fulgida) iz sev. Amerike, ehinacea (Echinacea purpurea), prav tako iz tega dela in ageratum (Ageratum houstonianum).

Preko pozne jeseni in zime ta del vrta morda izgleda malo neurejen, ker suhe rastline porežemo šele zgodaj spomladi. Tudi suhe rastline v ivju ali snegu dajejo prav prijeten izgled vrtu, pa še same sebe ščitijo pred zmrzaljo. Povsem počiščen vrt rastlinam in tudi živalim na njem ne nudi dovolj zavetja.

Seznam rastlin v rastlinskem sistemu: